c S
Kdo naj bo sodnik? - replika na Radonjićev odziv
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
04.11.2019 V svojem odzivu z naslovom 'Kdo sploh je sodnik?' sodnik Zvjezdan Radonjić polemizira z mojo zadnjo kolumno in kolumno sodnika Jančarja, češ da »neprimerno malikujeva« sodniški poklic. Kolega Jančar mu je že odgovoril, tako da dodajam še svoje »dopolnilo«. Menim, da je temeljni »nesporazum«, pri čemer govorim seveda le v svojem imenu, v različnem pogledu: sam gledam na lik sodnika oziroma sodnice načelno-etično, Radonjić pa odgovarja kritično-realistično.

Citiram zame ključen odlomek iz njegovega odziva: »Da so torej sodniki enako pokvarljivo blago kot pripadniki drugih kast in okolij, se je skozi zgodovino izkazalo vse prevečkrat, da bi smeli iz sodnikov tvoriti neko vrednostno brezčasovno nadceloto. Posebej me skrbijo nazori osebe, ki je predsedovala Sodnemu svetu in ki zanika temeljen postulat kazenskega prava – pravico slehernika do nesamoobtoževanja, ko se kot depriviligirani posameznik sooča s premočnim aparatom države in njenih institucij v postopku, ki mu grozi z izgubami temeljnih osebnostnih pravic. Pravilo nad vsemi pravili kazenskega postopka je, da sme obdolženec storiti absolutno vse, kar mu je na razpolago, zakonitega ali nezakonitega, da si reši kožo, kakor ve in kakor zna. Pri tem je upravičen lagati, ponarejati, trditi karkoli, zahtevati karkoli … kratko malo sme početi dobesedno vse, da se izogne sankciji, kriv ali nedolžen. Če ta preproščina ni razumljiva predsedniku Sodnega sveta, je to skrb vzbujajoče. Sodnik naj se torej odpove pravici do obrambe zato, ker je sodnik?! Brani naj ne sebe kot persono, temveč ugled in čast poklica?!« 

Najprej, kot izhodišče, nikakor ne idealiziram sodniškega poklica, od pravniških kolegic in kolegov v sodniških togah nikakor ne terjam imitacije staropisemskega Salamona ali Dworkinovega Herkulesa, ne iščem njihove »vrednostno brezčasovne nadcelote«. Sem bistveno skromnejši, ko apeliram le na minimum! (sodniške) poklicne etike, kodeks, ki so ga sodnice in sodniki sprejeli sami, da bi pokazali javnosti, da so zaupanja vredni državni funkcionarji. Pri tem so disciplinski ukrepi posledica hujših kršitev pravil poklicnega, v tem primeru sodniškega delovanja. Tako etične kot disciplinske sankcije pa so ukrepi kolektiva sodnikov in sodnic, ki jih izrečejo njihovi predstavniki v pristojnih organih.

Kar pa se tiče ustavne pravice do privilegija zoper samoobtožbo, ga nikakor ne odrekam sodniku v kazenskem postopku. Da bi se v »korist sodstva kot celote« celo moral odreči svoji obrambi – to bi bil absurd in hudo kršenje ustavnih pravic. Jasno, da mu gredo vse pravice v postopku, kot tudi vsem drugim obdolženim, in lahko počne, kar ga je volja, vendar v okviru teh pravic. Kajti vsaka ustavna pravica, tudi ta, je omejena s pravicami drugih. Kar tudi pomeni, da pravic ne smemo zlorabljati. To velja za slehernega obdolženca, ki ga ob zlorabah procesnih pravic čakajo določeni procesni ukrepi oziroma sankcije.

Pri tem je Radonjićevo razumevanje omenjenega privilegija občutno pretiravanje, češ da »sme obdolženec storiti absolutno vse«, tudi kar je »nezakonito« oziroma »kratko malo sme početi dobesedno vse, da se izogne sankciji«. Razumem sicer njegov velik poudarek temu privilegiju, ki je seveda zelo pomembna procesna garancija po definiciji ranljivega posameznika v primežu vsemogočne države. Prav vsega pa obdolžencu le ni dovoljeno početi, saj že če se bo očitno izogibal sojenju, ga bo dal skrben sodnik prisilno privesti na naslednjo obravnavo. Kaj šele, da bi fizično napadal udeležence postopka… ali še kaj hujšega. Tudi ta pravica torej ni absolutna v dobesednem pomenu besede.

Moj temeljni razmislek v prejšnji kolumni je bil namenjen situaciji, ko je obdolženec ne le sleherni posameznik, temveč hkrati tudi sodnik in celo predsednik sodišča. Res je tudi tedaj kot obdolženi upravičen do privilegija zoper samoobdolžitev, a je kot predsednik (po rangu višjega) sodišča hkrati tudi visok državni funkcionar. Na njegovo zlorabo pravic, ki tako ali tako ni dovoljena, bomo državljani in občani gledali še bolj postrani, kot če bi šlo le za slehernika. Dokler je sodnik/predsednik sodišča v takšni dvojni funkciji, bo tudi obravnavan dvojno: kot obdolženca ga bo zavoljo zlorabe procesnih pravic sodnik kaznoval ali pač ne, pri tem pa si zasluži tudi »poklicno« sankcijo (etično ali tudi disciplinsko). Temu drugemu kaznovalnemu delu bi se sicer zlahka izognil, če bi nemara odstopil s funkcije predsednika in se odpovedal sodniški funkciji. Potem naj zlorablja procesne pravice, kolikor ga je volja, dokler mu bo to sodeči sodnik kot obdolžencu dopustil.

Res ne razumem, kako lahko sodnik (celo predsednik sodišča), ki je včeraj očitno zlorabljal procesne pravice, jutri zahteva od strank, da jih spoštujejo. Pri tem bo izgubil na potrebni družbeni avtoriteti ne le sam, temveč tudi sodstvo kot celota.