Sicer je šlo za večino petih sodnikov in sodnic proti trem, a če bi glasoval tudi sodnik Jaklič, bi bilo razmerje bržkone 5 : 4. Tesne odločitve najvišjih sodišč kot tiste z otipljivim nasprotovanjem manjšine so po naravi vrednostno-ideološke narave. V tej odločbi so se zoperstavile splošne in tudi pravne vrednote varnosti, življenja, zdravja na eni strani ter svoboda in predvsem pravna varnost na drugi strani. Načelo legalitete pri delovanju javne uprave je seveda namenjeno nadzoru nad delovanjem izvršilne veje oblasti, da ta ne prekoračuje zakonskih pooblastil. In ta odločba je res sledila praksi Ustavnega sodišča glede te problematike, to nikakor ni sporno, toda vprašati se moramo, ali je takšno načelo uporabljivo v vseh situacijah – tudi v tistih, ko dejansko veljajo (četudi ne formalno razglašene) izredne razmere. V takšnih »izrednih« razmerah ima po naravi stvari izvršilna oblast večja pooblastila kot sicer in je ohlapnejšo podlago v zakonu treba nekoliko tolerirati, dokler seveda Vlada kot vrh izvršne oblasti deluje sorazmerno in v skladu s strokovnimi nasveti, pa tudi v sozvočju s primerjalno prakso omejevanja človekovih pravic zavoljo pandemije. Ki je bila v primerjavi s številnimi razvitimi zahodnimi državami v resnici na ljubo v Sloveniji praviloma liberalnejša.
Da ne odpiram še debate o tem, da imata človekovi pravici življenja in zdravja prednost pred legalitetnim načelom, kar so zatrjevali že nekateri pred mano (denimo bivši ustavni sodnik Jan Zobec). Navsezadnje imajo v preambuli naše skoraj 30 let stare Ustave človekove pravice prednost pred nekaterimi drugimi ustavnimi vrednotami.
Ni kaj, ustavni sodniki so odločili, kot pač so, četudi se – v tovrstni izjemni družbeni situaciji – morebiti ne strinjamo z njihovimi vrednostnimi izhodišči. Samo sledenje drugačnim vrednostnim podlagam ob strokovni utemeljitvi seveda še ne odpira problema neposredne politične vpletenosti sodišča. Vsak ustavni sodnik poleg strokovne podlage sledi še določenim splošnim in pravnim vrednotam, ki mu skozi prizmo teh vrednot omogočajo določen zorni kot, ki ga daje pozitivnopravnim določbam.
Problem se pojavi, če ne gre le za sledenje lastnim vrednotam, temveč tudi interesom. Tu pa lahko postane stvar malce bolj zemeljsko »pokvarljiva« - še posebej, če gre za politične interese. Tega pa javnost seveda ne bo izvedela, saj tovrstne skušnjave praviloma ostanejo v ozkem intimnem krogu. Zato pa je pomembno, še posebej za ustavno sodišče, katerega po besedah bivšega predsednika Franca Testena domala vsaka – še tako nevtralno zasnovana odločitev – poseže v nek političen prostor in zveni za en pol politike na en način, za drugega pa drugače, da še posebej poskrbi tudi za svoj videz nepolitičnosti. Na takšen način bo uživalo več zaupanja javnosti. In če gre že za pravni okvir, ki je še posebej naklonjen politizaciji, tako kot pri nas, ko vse ustavne sodnike voli politika, je videz nepolitičnosti še tako pomemben.
Strinjam se s kolegom Igorjem Kaučičem, da bi bilo manj politizacije v sistemu tripartitne izbire ustavnih sodnikov: npr. eno tretjino jih izbere predsednik Republike, eno tretjino Sodni svet in denimo eno tretjino Državni zbor. Še vedno tu ne bi preprečili vrednostno-ideološke orientacije posameznih ustavnih sodnikov, bi pa več prispevali k videzu nepolitičnosti institucije. Za to bi bilo treba spremeniti Ustavo in namesto sedanje ureditve sprejeti drugačno. Kot se je tudi že večkrat ponavljajo glede volitev sodnikov splošnih sodišč, kjer je bil že skoraj dosežen politični konsenz, a se ni zgodilo nič. Tako se tudi v tem primeru realno zdi, da se žal ne bo zgodilo nič. Strankarska politika si možnosti imenovanja vrednostno sorodnih ustavnih sodnikov pač ne bo dala vzeti, niti ne bo pristala na omejitev te možnosti. Pa četudi bi bilo to dobro za splošni javni interes.
Do tedaj, praktično pa za vseskozi, se tako zdi nujen ukrep s strani samega Ustavnega sodišča RS, da vendarle sprejme (etični) kodeks ravnanja, kjer bi se izrecno ogradilo od vsakršnega pomisleka na kakršno koli politično delovanje. Kot sem že pisal, je dober primer kodeks etike nemškega Zveznega ustavnega sodišča, katerega rdeča nit je v šestnajstih členih ravno neodvisnost in nepristranskost, nevtralnost in integriteta institucije, ki je tudi, kot smo že večkrat v zadnjem času slišali in brali, oblikovana v nekakšnem političnem dogovoru med desnico in levico.
Na takšen način bi ustavni sodniki slovenski javnosti poslali signal, da jim je za te zadeve mar, da bodo tudi na svojih sejah diskutirali o tej problematiki, tudi o morebitnih odklonih kolegic ali kolegov glede spoštovanja takšnega kodeksa, saj da so izključno zavezani svojemu strokovnemu delovanju.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
