Sem že mislil, da se sploh ne bi odzival več na to umetno ustvarjeno afero oziroma ponovno obujanje tega smešnega konstrukta, »madeža«, ki to preprosto ne more biti. In, kot pravi Avbelj, je umrl, še preden se je rodil. Vedno bolj sem prepričan, da so tisti, ki so me (izrecno ali iz ozadja) napadli -- pred štirimi leti in zdaj ponovno -- najprej bili prepričani v mojo krivdo in šele nato začeli iskati dokaze. Saj sem to že napovedal v eni izmed prejšnjih kolumn – po sistemu: naprej diskvalifikacija oziroma diskreditacija, potem pa diferenciacija. Ali to že ne poznamo predobro v tem našem okolju? Vsaj iz »starih časov« …
Nisem človek, da bi se potuhnil, ko ti nekdo želi akademsko smrt, te ima za »prevaranta« in »intelektualnega tatu«. Tudi v imenu vseh tistih, ki so jim kdaj in jim bodo tudi v prihodnosti karkoli v podobni situaciji podtikali, se mi zdi prav, da se ponovno odzovem. In se bom vztrajno odzival, dokler se bodo napadi vrstili! Poleg tega, pri raziskovanju faktov o svojih »napadalcih«, glej ga, zlomka! odkrivam vedno več zanimivih reči, ki mi le še potencirajo raziskovalno mrzlico.
Pa zdaj k prispevku Ranke Ivelja, ki moram reči, da je izrazito neprofesionalen, in sem prav razočaran, kaj zmore novinarka z vendarle dolgim stažem in celo pomembnimi funkcijami v novinarstvu.
Najprej očitek, da nisem pod črto citiral trditve »Ena temeljnih spodbud za večje zanimanje pravnikov za pravno argumentacijo je sprememba pogleda na vlogo sodnika.« To je skoraj tako, kot če bi morali citirati pod črto Kopernika vselej, ko pišemo o tem, da se zemlja vrti okoli sonca. To, kar mi Ivelja očita, ve vsak, ki je kolikor toliko povohal pravno argumentacijo, in ne more biti nikakor izvirna trditev kolegice Eveline. Sicer pa njeno simpatično delo Fundamentals of Legal Argumentation vsaj v prvem delu, iz katerega sem črpal, resnici na ljubo niti ne izstopa po svoji znanstveni izvirnosti (razen morda na koncu, kjer govori o pragma-dialektičnem pristopu amsterdamske šole argumentacije vendarle velikega van Eemerena, Eveline pa je prilagodila ta splošni pristop k argumentaciji pravni argumentaciji). Vrednost tega dela vidim bolj v njegovem učbeniškem potencialu, saj o zahtevnih temah piše na dokaj enostaven način, kar praviloma ni lahko.
Sicer pa, da se tudi sam malce posujem s pepelom, sem se pisanja takšnega priročnika naučil na Novakovi instituciji, kjer je večina učbenikov še vedno brez opomb pod črto. Celo nekatere tamkajšnje znanstvene monografije citirajo pasuse, ki so jih dobesedno vzele od drugje, le na koncu dela, uporabijo celo isti kurziv, kot ga je izvirno delo. Pa kaj! Bom zdaj tudi sam zavoljo tega delal cirkus?
Vseskozi že pišem, da je treba upoštevati predvsem namen in funkcijo besedila, ne pa pikolovsko iskati dlake v jajcu in jih potem umazane z lastnimi zli nameni nekomu metati v fris. V svoji Pravni argumentaciji v praksi sem v predgovoru na strani 9 jasno zapisal: »Namen pričujočega dela ni polemizirati z že uveljavljeno teorijo pravne argumentacije, temveč predstaviti možnosti, ki bi bile uporabne za pravno prakso. Zdi se mi, da bi lahko prenos izsledkov teorije pravne argumentacije v pravno prakso lahko bistveno okrepili.« Tudi zato, ker se mi je zdelo in se mi še vedno, da se bodoči praktiki na Novakovi instituciji praktične uporabe pravnih argumentov žal ne naučijo dovolj. Moj teoretični uvod je bil le nekakšen okras tega dela. Tudi v tem smislu so Novakovi očitki (bili) preusmerjanje pozornosti. No, če bi še enkrat pisal to delo, bi citiral pod črto. Pa ne zavoljo neke vsebinske differentie specifice, temveč zgolj pragmatično – da bi imel mir pred sitnobnimi picajzli.
Je pa res, kar je novinarka zapisala, da sem v začetku dopustil, da se je moj priročnik vpisal v Cobiss kot znanstvena monografija. Vendar tega nisem storil sam, kot je tudi po knjižničarskih standardih to bilo možno storiti. Toda kasneje, ko sem ugotovil, kaj vse je na Novakovi instituciji vpisano v Cobiss kot znanstvene monografije (razni komentarji zakonov, priročniki o zemljiški knjigi brez ali le s tremi opombami pod črto …), je moja vest postajala vse lažja. Sicer pa sem poskrbel, da se je delo prekvalificiralo, kot je treba, na Novakovi instituciji pa še »vse po starem«. Svetujem, naj Novak najprej naredi red v svoji hiši, ne pa da lovi muhe zunaj. Morda pa ni imel izbire?
Če je bilo pisanje novinarke pred štirimi leti kolikor toliko spraševalske narave, zdaj padajo sodbe. Jasno, družinsko razsodišče je presodilo. Posebej neprofesionalno pa je, da pred štirimi leti v Dnevniku novinarka ni razkrila svojih družinskih povezav z Alešom Novakom, četudi kodeks novinarske etike zapoveduje, da se takšne povezave razkrijejo oziroma da se novinar izloči iz poročanja o takšni zadevi. Pa očita neprofesionalnost novinarki, ki je »prizadevno povzela« moje obrambne argumente?!? Seveda: jaz sem pred štirimi leti že takoj poskušal odgovoriti na očitke v Dnevniku, pa so me v časniku odpravili kot šolarčka. Toliko o objektivnosti poročanja, pa še kakšno o tovrstnih svetih kravah bi lahko rekli.
*Četudi je novinarka Ivelja »le« sorodnica Novakove partnerice, uporabljam splošnejši izraz družina, saj tudi sam štejem sorodnike svoje žene za del svoje »žlahte«. Resno?
**Novinarka sicer piše, da smo se pri podajanju mnenja o kandidatih za predsednika Vrhovnega sodišča »norčevali«.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
