c S
Zaton parlamentarne odgovornosti
prof. dr. Matej Avbelj Redni profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
02.08.2021 Tiho, a s precej politične škodoželjnosti in klasične slovenske medosebne privoščljivosti, se je v delovanje naše ustavne demokracije prikradel nov sistemski problem. Nezmožnost pravočasnega imenovanja sodnikov na vrhunske sodne položaje. Dunja Jadek Pensa je tako ustavna sodnica že več kot deset let, pa čeprav je po ustavi njen mandat omejen na devet let. Podobno je bila Slovenija vse do nedavna tudi brez sodnika na Splošnem sodišču EU, pa čeprav bi morala imeti dva. Vse kaže, da se nam podobna zgodba utegne zgoditi tudi s sodnikom na Sodišču EU. Razlogi za opisano stanje so sicer različni. Medtem ko so bili v primeru Splošnega sodišča ti predvsem na strani kandidatov, pa gre v drugem primeru domala za izključno odgovornost Državnega zbora.

Zavrnitev treh kandidatov za ustavnega sodnika ni več samo politični problem, ampak je prerasel že v ustavno krizo. To, da imamo na ustavnem sodišču sodnico, ki ji je mandat pretekel že pred enim letom, je v nasprotju z ustavo. Je protiustavno stanje, ki bi se ga morala zavedati in se mu z vsemi močmi izogibati tako koalicija kot opozicija. Koalicija, ki vlada, ima odgovornost, da državne institucije normalno, predvsem pa ustavno in zakonito delujejo. Toda odgovornost za ustavno in zakonito delovanje države nosi tudi opozicija. Politična vloga opozicije je, da nasprotuje vladi, kar pa je ne odvezuje od odgovornosti, da je lojalna do ustavnopravnega reda.

Da se razume, zavrnitev kandidata za najvišji sodni položaj ni prepovedana. Nasprotno, parlament razpolaga s tem instrumentom v smislu izvajanja sistema zavor in ravnovesij, ki je konstitutivni element ustavne demokracije. Parlament torej seveda sme zavrniti kandidata tako za ustavnega sodnika kot za sodnika na Sodišču EU, vendar se v pravni državi od njega zahteva, da v primeru zavrnitve, pa četudi gre za politično odločitev, navede prepričljive razloge.

Največji problem, ki, ponavljam, je že prerasel v ustavno krizo, v delovanju slovenskega parlamenta v primeru glasovanja o kandidatih za najvišja sodniška mesta je njegova očitna arbitrarnost. Večina kandidatov je zavrnjenih, čeprav so izpričano vrhunski pravni strokovnjaki, celo najbolj vrhunski, kar jih Slovenija premore, ne da bi javnosti bili predstavljeni kakršnikoli, kaj šele prepričljivi razlogi za zavrnitev.

Še več, ker obstoječa ureditev določa, da se glasovanja o imenovanju na sodniška mesta opravijo tajno, prihaja celo do tako politično nekulturnih dogodkov, da poslanske skupine kandidatu in predlagatelju zagotavljajo svojo podporo, pri glasovanju pa ne le stisnejo rep med noge, ampak jim zabijejo kar nož v hrbet. Nato pa se politično mastijo v soju medijskih žarometov, kako je spet bodisi predsednik republike bodisi vlada politično dobila tisto, kar mu oz. ji gre.

Kandidati, njihova strokovnost, trud, ki so ga ali pa naj bi ga vso svojo kariero vlagali v svoj profesionalni stalež in integriteto, so pri tem le orodje za doseganje političnih ciljev. Navadni kmeti na politični šahovnici ali pa, še slabše, uporabni idioti, ki jih politika zlorablja za svoje dnevnopolitične, povsem neproduktivne razprtije. Ko se enkrat vzpostavi praksa, kot se je zdaj že vzpostavila na Slovenskem, boste res težko našli kandidata za vrhunski sodniški položaj, ki da nekaj nase in ki se bo dal na pranger tovrstne parlamentarne nekulture.

Posledično tako ravnanje razdiralno vpliva na ugled in delovanje institucij, kamor naj bi bili ti kandidati imenovani. V kontekstu take politične nekulture se namreč v naprej ve, da na ustavno sodišče ne bo kandidiral nihče, ki je zares neodvisen od politike. Nihče, ki ima, kot se od zrele in odgovorne odrasle osebe pričakuje, izdelan jasen vrednostni profesionalni profil. Ker preprosto nima šans. V pogojih take politične nekulture lahko, kot vse kaže, uspejo samo posamezniki, ki so izrazito politično profilirani na pravi strani ali pa se vse življenje trudijo dokazati, da so povsem brez barve, vonja in okusa. Taki kadri svoj pravi obraz, kot se dogaja tudi zdaj, pokažejo šele, ko so že na položaju.

Skratka, trikratna zaporedna neizvolitev kandidata za ustavnega sodnika in še prej groba in pavšalna zavrnitev kandidata za sodnika na Sodišču EU pričata o popolnem zatonu parlamentarne odgovornosti na Slovenskem. Opravka imamo z ustavno krizo, ki je mnogo večja od tistega neimenovanja delegiranih tožilcev. Zanjo nosita odgovornost tako koalicija kot opozicija.

Očitno je, da sistem imenovanj na vrhunske sodniške položaje terja resno reformo. Kot sem že predlagal v preteklosti, je treba uvesti posebno neodvisno ekspertno telo, ki bo presojalo usposobljenost kandidatov po meritokratski plati. Če kandidat prestane presojo tega telesa, Državni zbor lahko zavrne predlog predsednika republike samo, če ima za to nadvse prepričljive razloge v javnem interesu. Predvsem pa mora to storiti javno. Tajno glasovanje, to nenazadnje terja načelo demokratičnosti, v tem primeru nima mesta v Državnem zboru in ga je treba, kot tudi sicer, odpraviti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.

konj konjuški (3.08.2021 11:39)
Javna opomba
Je res resitev problema, da ne moremo imenovat enega ustavnega sodnika to, da ustanovimo še eno telo in imenujemo še 7 ljudi, ki bodo predlagatelju predlagali kandidata?