c S
“Prostitucija” na javni televiziji in sporočilo Vrhovnega sodišča
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
08.06.2020 S sodbo št. II Ips 75/2019 z dne 6. februarja 2020 je Vrhovno sodišče RS ugodilo reviziji toženca, sedanjega PV, v sporu s tožnico, novinarko javne televizije, zaradi žalitve njene časti in dobrega imena. Odločitev je v javnosti dvignila precej prahu, saj je večina Vrhovnega sodišča v tej zadevi zavarovala politični govor kljub nadvse pikri vsebini spornega čivka. Ker naj bi odločitev v prihodnje omogočala množično zaničevanje novinarjev v javnem prostoru, si poglejmo natančneje, kakšen je pravzaprav precedenčni domet njenih nosilnih razlogov.

Spomnimo se vsebine čivka JJ, ki se je glasila: »Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30€, drugo za 35€. #ZvodnikMilan.«

Z ugoditvijo reviziji se je večina Vrhovnega sodišča odločila predvsem zaščititi politični govor na račun morebitnega kršenja osebnostnih pravic tožnice. Pri tem je štela JJ-jev čivk predvsem kot govor opozicije, saj je bil JJ tedanji vodja opozicije. Ko pa spregovori politična opozicija, mora njen govor varovati svoboda izražanja par excellence, ki pretehta nad varstvom časti in dostojanstva katere koli druge javne osebe.

Pri tej zaščiti političnega govora pa je sodišče v bistvu plačalo precejšnjo ceno, saj je bil čivk kot verbalna karikatura, v bistvu žaljiv in zaničljiv. Takšen bi bil, če bi ga razumeli dobesedno, kršitev časti in dobrega imena. Toda Vrhovno sodišče je menilo, in se pri tem sklicevalo na judikaturo ESČP, da je takšen čivk kot političen govor bil v javnem interesu, kar je pravzaprav pretehtalo nad njegovo morebitno žaljivostjo in zaničevalnostjo. V tem kontekstu naj bi šlo za kritiko opozicije zoper domnevno, od tedanje vladajoče politike odvisno delovanje javne televizije.

Vrhovno sodišče je v spornem čivku prepoznalo zaščiten političen govor, ki je lahko tudi zaničljiv, kar pa mu v takšnem primeru ne jemlje ustavne vrednosti. Spomnimo se na primer zažiga ameriške zvezne zastave v imenu svobode političnega govora ali pa Marije, ki v naročju drži podgano, kot zaščitenega umetniškega govora. V obeh primerih gre za sami po sebi zavržni dejanji, a če sta izrečeni v posebnem političnem oziroma umetniškem kontekstu, sta v bistvu zavarovani z ustavo. Zato je v tem primeru Vrhovno sodišče moralo vulgarno izjavo prepoznati kot prispodobo (metaforo), t. i. verbalno karikaturo, za razliko od jezikovno dobesednega razumevanja izrečenih besed v čivku, kot sta jih razumeli nižji sodišči. V tem smislu je Vrhovno sodišče zavarovalo predvsem svobodo političnega izražanja, ki pretehta nad kršitvijo osebnostnih pravic novinarke, ki je sicer bila odgovorna urednica enega najbolj vplivnih javnih medijev v državi. Simbolno bi lahko takšno gesto razumeli kot signal Vrhovnega sodišča v smislu ustavno-dopustnega omejevanja »četrte veje oblasti«, ki tudi ne more biti vsemogočna, če naj pri vejah oblasti velja sistem nadzorov in ravnovesij. Tako vpliven javni medij mora biti neodvisen in ideološko uravnotežen. Če temu ni tako, potem je v nevarnosti demokracija. Tudi tako bi namreč lahko razumeli sporni čivk – kot kritiko delovanja vplivnega medija. 

Ali je ta odločitev precedenčna v smislu, da bodo zdaj lahko vsi politiki vulgarno zaničevali novinarje? Ne verjamem: mislim, da bi bilo trditi tako v bistvu storiti zmoto spolzkih strmin. Najprej rabimo po naši, celinski doktrini precedensa, v smislu zavezujočih učinkov neke sodne odločbe, ustaljeno sodno prakso, torej vsaj nekaj istovrstnih sodb, da bi lahko izhajale neposredne posledice. Res pa je, da bodo poslej politiki lahko iz te sodbe črpali dober argument za kritiko dela novinarjev, pri čemer ni nujno, da bo ta kritika prijazna. Toda le na »čivkališču« (Twitterju), »ptičji veji«, kjer se bo, tako kot doslej, lahko čivkalo karkoli. Vrhovno sodišče je namreč takšen način »diskurza« omejilo na družbena omrežja oziroma specialno Twitter. Ker da so tovrstna družbena omrežja že tako ali tako diskreditirana, ker da se na njih govori marsikaj – vključno s predsednikom ZDA, bi lahko dodali –, se Vrhovno sodišče niti ni trudilo posebej zaščititi osebnostnih pravic na tem mediju. A contrario bi lahko sklepali, da bi se oziroma se bo (tako je obljubljeno) v drugih, »resnejših« medijih  tehtnica med političnih govorom in osebnostnimi pravicami nagnila v prid slednjih.  

Pomen političnega govora v okviru svobode izražanja, tudi v smislu preprečevanja zastraševalnega učinka, ki bi ga dosegla prepoved čivkanja z verbalnimi karikaturami, se zdi za demokracijo seveda pomemben. Drug problem pa se poraja v tem, ali v danem stanju družbe ni načina, da se prepreči tovrstni javni »diskurz« ali pa je duh že ušel iz steklenice in je omenjeno družbeno omrežje že toliko stigmatizirano, da ga nima smisla več reševati.

Tu analizirana sodba Vrhovnega sodišča nesporno stoji na judikaturi ESČP, ki v imenu svobode političnega govora dovoljuje tudi pikantnosti ali »verbalne karikature«. Vendar sta v pričujoči zadevi sodnici glasovali proti, žal pa si njunega mnenja nismo mogli prebrati, saj za to zadevo še ni veljal novi ZPP glede možnosti objavljanja ločenih mnenj. Ker pa je bila napovedana (in bržkone tudi vložena) ustavna pritožba, bomo videli, ali je še kakšna druga različica tehtanja med svobodo izražanja in osebnostnimi pravicami v takšni zadevi možna. Glede na zavzetost protagonistov pa se bo slej ko prej zadeva zaključila na ESČP. Vse to pa bo še vplivalo na oblikovanje nekakšne ustaljene sodne prakse v tovrstnih zadevah. Kar pomeni, da smo še daleč.

Do tedaj pa se tviteraštvo najbrž ne bo kaj dosti spremenilo in si bodo ljudje lahko dajali duška.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.