Ko so ugrabili Mono Lizo (tokrat prvič)

Marsikoga (priznam, tudi mene) v dobi internetnih bolšjakov izredno zabavajo objave, ko nekdo z resnim izrazom na obrazu za nekaj tisočakov prodaja svoje delo, češ saj je ja ročno delo. In posledično izjemno redko. A redkost še ne pomeni tudi neprecenljive vrednosti, mar ne. In ravno v tem dejstvu je razlika med res vrhunskimi umetnostnimi stvaritvami in »običnim« šundom, saj imajo ene resnično ceno in veljavo, medtem ko je neto vsota protivrednosti slednjega večinoma manj kot negativna nula. Skratka, danes bo na sporedu malce daljša povest (s poanto) o tem, kaj zgolj obstaja, kaj pa ti resnično ostane. Uganili ste, govora bo o tisti najlepši ženski, ki je ne more nihče zares posedovati in jo posledično lahko zgolj – ukrade. Skratka, o tej venomer izmuzljivi – »Moni« (Lizi).

Ponovno se je pisalo že v prejšnji kolumni izdatno predstavljeno leto 1911, ko se je počasi, a vztrajno zaključevala la Bonne Époque, zaznamovana predvsem z brezpogojnim primatom Evrope na celotnem takratnem globalnem parketu, ko se je v pariškem »Luvru«, kjer je bilo v tistem času še vedno dokaj bedno poskrbljeno za varnost tam razstavljenih eksponatov, spet pripetlil strašen zločin. Ukradli so namreč – Giocondo.

A pozor, to še ni bila tista častitljiva »Mona«, kot jo danes poznamo in cenimo. Ne, ne, šlo je namreč še vedno za precej obskurno sliko nekega sicer dokaj kompetentnega italijanskega renesančnega inovatorja, ki je v prostem času včasih tudi kaj malega zrisal. Med njimi tudi skico žene nekega svojega prijatelja z malenkost hudomušnim nasmeškom. Ali pač »malček« bolj krivim zobovjem, kdo bi sedaj to natančno vedel. Skratka, šlo je za umetnino, ki so jo v tistem času cenili zgolj resnični poznavalci tega »foha«. Seveda, vse dokler je nekdo ni po domače nesramno – »maznil«:[1]

Ukradena Lionardova „Gioconda“.

Pariški Louvre (ing. Luvr) je postal pozorišče predrzne in zagonetne tatvine. Iz salona Carré je ukradena glasovita in dragocena slika Leonarda da Vincia „Gioconda“. Ves Pariz govori o tej tatvini, brzojav jo je raznesel po vsem svetu, policija je mobilizirana, v parlamentu se [spet] interpelira. Nič manj globoko ne posega ta dogodek v javno zanimanje kakor velika izgubljena bitka ali pa kakor močna elementarna katastrofa. Umetnost namreč ni prazna pena in v ljudstvu je zanjo mnogo več občutkov, nego se navadno misli. (…)

„Gioconda“ ali kakor se tudi imenuje „Mona Lisa“, ker predstavlja Lizo, ženo Leonardovega prijatelja Francesca de Giocondo, je sploh najbolj razširjeni portret, ki je dal povod neštetim reprodukcijam. Leonardo da Vinci je izdeloval to sliko več let in sicer izza 1. 1503, ko se je mudil v Firenci pri gonfalonieru Petru Soderini. Bil je takrat v srednji dobi življenja in na vrhuncu svoje stvarjajoče sile. Tedanji umetniški kritik Vasari se izraža o tem njegovem umotvoru: „Kdor hoče videti, kako daleč je moč v umetnosti posnemati naravo, ta naj samo opazuje [to] krasno glavo.“ In obraz „Gioconde“ nas očarava v resnici s svojim čutnim izrazom in zagonetnim smehljajem. Venec legend se je spletel okrog tega smehljaja. Ne ve se prav, je li zapeljiv ali bolesten, srečen ali resigniran. On odseva iz vsega obraza, se iskri iz nevelikih oči, iz jamic na licu, smuka čez čarobne njene ustnice. Nikoli ni bila tajinstvena, hoteča in znajoča ženska duša na tako nežen in siguren način v umetnosti izražena. V tej sliki slavi psihologija slikarstva svojo zmago.

Med Leonardovimi slikami je zavzemala „Gioconda“ poleg „Zadnje večerje“ prvo mesto. Njena vrednost se ne da izraziti v denarju, ker je edini predmet te vrste na svetu. Uprava Luvra je stavila sliko pod steklo, da bi zrak ne škodoval barvam in da bi bila sigurnejša proti tatvini. Straža v Luvru pa je že od nekdaj zelo površna in je bila že pred leti predmet ostre kritike francoskih listov. (…) V zadnjih letih niso bile tatvine v muzejih nič redkega. Tatovi se ne plašijo niti misli, da ne bodo mogli prodati slike. V prvi vrsti pa velja mnenje, da je prodaja nemogoča, nedvomno za sliko, ki je edina svoje vrste, za umotvor svetovne slave. Solidarnost držav vsega civiliziranega sveta bi morala zahtevati, da ne sme nihče nekaznovan kupiti take slike. Ne v Evropi, kot tudi ne v Ameriki.

Ampak še ena nevarnost preti sliki, hujša od prve. Če le ni prišla slika v roke kakemu modernemu Herostratu, ki jo je, gnan od slepega nagona, pokončal na zabavo svoje blazne, škodljive duše? To vprašanje je mučnejše kakor vsa skrb in briga tistih faktorjev, ki sedaj razpisujejo velike premije za tistega, ki zasledi zaslepljenega zločinca, kajti ako se to uresniči, ne bo trpel samo Luvr, ampak bo oropana tisočletna kultura, ki spaja in veže vse narode in vse dežele ob enem svojih najkrasnejših in najdragocenejših produktov.

Visoke besede, ni kaj. No, če niste vedeli, Herostrat je zloglasni požigalec slavnega efeškega templja, posvečenega boginji Artemidi, kar je bilo hkrati tudi eden izmed sedmih svetovnih čudes. Skratka, slabi obeti so spremljali medijsko poročanje o tatvini, ki je sčasoma postalo vse bolj panično in še bolj polno špekulacij ter nevrotičnih ugibanj. Tako je, recimo, časnik »Le Matin« razpisal debelih 10.000 frankov (danes častitljivih 3,5 milijonov EUR) nagrade za vsakega, ki pomaga »Mono« izslediti, a le pod izrecnim pogojem, če mu to uspe s pomočjo »spiritističnih zvez z onim svetom«.[2] Manično se je pregledovalo vsak avtomobil, ki je imel to nesrečo, da se je znašel na meji in tako se je marsikateri voznik, ki so mu nekje za sedežem našli takšno ali drugačno doprsno upodobitev ženske figure, kaj hitro znašel za zapahi v družbi vse bolj prenapetih francoskih žandarjev.

Preplah se je širil tudi med samim ljudstvom, in tako se je, recimo, našel tudi nek natakar, ki je denunciral »nekega 40 letnega perverznega moškega iz visokih krogov, ki ima posebno veselje prav s slikami žensk«, češ da naj bi bil prav ta tisti nesramni »uzimovič«, ki je svet oropal te neprecenljive umetnine.[3] Vse več je bilo tudi poročanj, da je v Luvru skrb za varnost muzealij na res poraznem nivoju, saj je bila včasih za dodatno oplemenitev domačega inventarja baje zadosti že malo večja torba, ki si jo prazno vnesel, polno pa odnesel iz tega posvečenega kulturnega hrama. In tako so bili tudi tuji časopisi polni notic, kako naj bi šlo pri kraji pravzaprav za neko vrsto protestno akcijo zoper nemarnost Luvrove uprave kar se tiče čuvanja teh francoskih narodnih zakladov. Hm, brž ko ne so se Francozi iz vseh teh nesrečnih peripetij potem tudi kaj naučili. Ali pač?

Pariz je pretresal tudi val aretacij, pri čemer organi pregona v svojem obupu niso bili prav nič izbirčni ali recimo temu raje (ne)diskriminatorni. In tako je septembra cel teden v arestu zaradi suma domnevnega sodelovanja pri tem nečednem poslu predeč celo slavni poet Guillaume Apollinaire in to zgolj zato, ker si je drznil javno črhniti, češ da je treba Luvr, ker je pač zastarel in posledično duši umetnost, preprosto zažgati.[4] Da ta v zaporu ni preždel še kak dan več, pa se lahko zahvali dejstvu, da je v svojem obupu »zašpecal« svojega takrat še ne tako slavnega kompanjona – Pabla Picassa. Prav ste prebrali, tudi sam avtor Guernice ni bil varen pred obtožbami kraje tega vrhunskega artefakta renesančne upodabljajoče umetnosti.

A kljub vsemu naštetemu »Mone« nikakor ni bilo na spregled in to kar celi dve leti. Spomin o tej slavni tatvini je tako sčasoma vse bolj bledel iz spomina aktualnih družbenih tem in tako je bilo moč tudi v slovenskih časnikih tedanjega časa še decembra 1913, torej tik pred (res) dramatičnim preobratom v tej celotni zgodbi, zaslediti tudi kak takšen precej resigniran novinarski vzdih:[5]

Monna Lisa menda (sploh) ni bila ukradena.

Na [to slavno] sliko, ki je pred dvema letoma izginila iz pariškega Louvra, se polagoma pozablja. Zdaj se je pojavila v Parizu nova verzija, kako je ta izginila. Baje, da sploh ni bila ukradena iz muzeja, marveč je preprosto razpadla, in sicer vsled nemarne nerodnosti nekega pariškega slikarja, profesorja na umetniški akademiji. Baje mu je slika nekoč padla na tla in plast barve, ki je bila že jako krhka, je razpadla v prah.

Potem so si pa bajko o tatvini slike [ti presneti Francozi] preprosto – izmislili.

Če namreč ne veste, večno tajanstveni nasmeh te brezčasno izmuzljive gospe je namreč precej prozaično napleskan na nič kaj poseben ali trpežen topolov les. In tako ni mogoče popolnoma ovreči teze, da se kaj takšnega v preteklosti ni že kdaj pripetilo. Razumljivo, saj če star les in iztrošena pleskarija srečata kamnita tla, rezultatu temu resda ne moremo reči velika umetnost, mar ne. A zgolj teden dni pozneje, točneje 13. decembra, se je »Mona« končno našla, in sicer kje drugje kot v izvorni domovini Italiji. No, najpozneje v tem trenutku pa je celotna zgodba dobila še (kaj pa drugega) politično dimenzijo. Točneje, vnel se je še silovit diplomatski spopad med lastninsko pravico (Francije) na tej sliki na eni in njenim prvinskim izvorom (iz Italije) na drugi strani. Le kdo bo sedaj koga? Ali kot je obširneje spisal poročevalec takratnega Slovenca še isti dan:[6]

LEONARDO DA VINCIJEVA MONNA LIZA SE JE KONEČNO NAŠLA!

Rim, 13. decembra. Ob koncu današnje seje laške zbornice, in sicer v najhujšem trušču med parlamentarno razpravo o neki volitvi se je razširila govorica, da je glavni ravnatelj muzejev in lepe umetnosti dr. Corrado Ricci obvestil naučnega ministra, da so v Florenci našli svojčas v pariškem Luvru ukradeno Vincijevo Monno Lizo. Vse sedaj hiti k ministru, ki pokaže neko brzojavko in blago skomolcuje. Kmalu nato dojde druga brzojavka, ki izvaja, da se je Monna Liza ponudila nekemu trgovcu antikvitet v Florenci na prodaj. Trgovec je pa posumil in obvestil ravnatelja florenških muzejev Poggija o sumljivem prodajalcu. Poggi je poklical dr. Riccija, ki se je takoj v Florenco podal. Lastnik podobe, ki so ga aretirali, neki v Parizu bivajoči Italijan, je pri zaslišanju priznal, da je podobo v Luvru ukradel, da maščuje Napoleonove v Italiji izvedene tatvine (?). Podobo, o kateri dr. Ricci ne dvomi, da je prava Mona Liza, so konfiscirali in se nahaja v florenški prefekturi. Poslali jo bodo v Rim.

Juhej! Vseeno pa se je nato primopredaja še malenkost zavlekla, saj so Italijani svojo »Mono« v pravcatih procesijah ceremonialno pospremili v vsako, še tako obskurno mestece na poti do francoskega veleposlaništva, kjer so si nato širne ljudske množice Italijanov za vstopnino, ki je šla kakopak v dobrodelne namene, ogledovale to vrhunsko renesančno umetnino. Tatinski pobalin, ki je bil takoj odpeljan za zapahe, pa je seveda takoj postal malodane narodni heroj. No, nekako vas ne bo presenetilo dejstvo, da mu je bila nato za ta hud prestopek odmerjena dokaj mila sankcija, in sicer komajda leto in drobi. Pa še tega je oddelal z družbeno koristnim delom, in to deloma celo – v Sloveniji. A do tega še pridemo, brez skrbi…

Po tednu in pol procesij je namreč vseeno nastopil bridki trenutek ločitve, in tako je moral »Mono« že omenjeni ravnatelj italijanske akademije lepih umetnosti, dr. Corrado Ricci, tudi uradno predati francoskim oblastem. A si vseeno ni mogel odreči pravice, da ne bi ob končni predaji umetnine francoskemu poslaniku Barreru podal še eno res pikro, in sicer z besedami:

»Tukaj je! Sedaj pa le nanjo dobro popazite!«[7]

Komaj pol leta pozneje pa je izbruhnila še (prva) svetovna vojna, s tem pa tudi možnost, ki se v takšnih razmerah zapornikom ponudi v vsaki količkaj organizirani državi. Skratka, tudi ta tatinski kradljivec »Mone« je imel sedaj priložnost, da zaporske stene (in strop) zamenja za vojaško suknjo do preklica, maja 1915 pa še za frontno črto, saj je Italija prav takrat vstopila v vojno z Avstrijci, s tem pa seveda predvsem na območju soške fronte tudi z nami, Slovenci. In tako vse do oktobra 1917, ko je bil v epohalni 12. ofenzivi avstro-nemško-slovanskih čet v množici demoraliziranih Italijanov zajet tudi – on.

Preostanek njegove zgodbe je sicer precej manj zanimiv (živel je namreč vse do svoje naravne smrti, pri čemer je bil brez kančka ironije pokopan na francoskem), a to nikakor ne more izbrisati dejstva, da smo Slovenci pri Kobaridu prav 24. oktobra 1917 med številnimi drugimi zajeli, ujeli in v čvrste verige uklenili tudi zloglasnega tatu da Vincijeve Mona Lise!

In če to ni pregovorna ironija zgodovine, res ne vem, kaj potem je...

***

No, tokrat za resničen zaključek še ena krajša prilika o tem, da se za razliko od umetnosti velecenjeno čustvo ljubezni v praksi preprosto ne obnese. Vsaj seveda, če človek v zvezi prepogosto raje resignirano pritrdi, namesto da bi po resnici povedal, kaj ga muči. Skratka, bog ne daj, da si doma »copata«, saj te prej ali slej pristanejo (celo) za zapahi.

Ni kaj, dobrota je žal venomer kaj kmalu zlorabljena in zapuščena sirota, in to tudi, ko naj bi bilo govora o tisti najbolj žlahtni navezavi, ki jo lahko spleteta dva človeka med seboj. Prav ste prebrali, znova je na repertoarju ponoven razmislek o tem, zakaj je zakonska zveza precej manj kot »zakon« in nikoli kaj več kot še vedno resnično najslabša pogodba civilnega prava:[8]

KRVAV KONEC RES BURNEGA ZAKONSKEGA ŽIVLJENJA.

Dragutin Papež, železniški sprevodnik v Zagrebu, zelo priden človek, je imel v svojem privatnem življenju izredno smolo. Njegova žena Marija, s katero je imel dva otroka, od katerih je starejši že učenec VI. gimnazijskega razreda, je bila svojeglavna, prepirljiva in neizmerno pohotna ženska, ki je imela takorekoč vsak dan drugega ljubimca. Možu seveda ta Ksantipa take svobode v seksualnem oziru ni privoščila. Prepir in pretep sta bila na dnevnem redu. Pri vsem tem pa je imel glupi Dragotin svojo ženo v dnu svoje duše vendarle rad, dočim ga je ona poleg sebe trpela samo toliko časa, dokler ni zapravila vsega denarja, ki ga je dobil njen mož za prodano podedovano posestvo.

Ko je pošel denar, je pošla tudi Marijina potrpežljivost. »Goflja« kot je bila, je pregovorila svojega moža 1925, da je šel (seveda) brez nje iskat svojo srečo še na Francosko. Takoj, ko je mož odšel, si je preskrbela mladega ljubimca, ki ga je priklenila nase milo tožeč, kako je zapuščena in v kaki stiski se nahaja. Ko se je vrnil mož iz Francije, je bila njegova zakonska polovica še bolj hudobna in srborita kot popreje. Mož je odšel v Brod ob Savi, kjer je dobil dobro službo in tudi prijazno družico, ki mu je lajšala njegovo zakonsko gorje. Kmalu se je preselil z njo k njeni materi v Zagreb. Njegova žena je imela tedaj novega ljubimca, golobradega delavca Mačka, pri katerem je vedno prenočevala z izgovorom, da je v lastnem stanovanju ni varna pred svojim možem.

Zakonca sta se večkrat sestala, Dragotin je prosil svojo Ksantipo, kljub bridkim skušnjam opetovano, da bi se z njim pobotala ter se spomnila zopet na svoje dolžnosti kot zakonska žena. Ženska mu je očitala v odgovor starost (star je 41 let) ter hvalila tajne vrline svojega prijatelja Mačka . . . Besen je planil nekoč Dragotin, oborožen s svedrom, na hudobno žensko, ter jo opraskal na obrazu in prsih, nakar pa jo je jel zopet prositi, prožeč ji roko, v kateri je držal par tisoč dinarjev, za ljubezen. A Marija je še vedno ostala zakrknjena.

Dne 3. maja je srečal Papež svojo ženo na ulici. Bil je precej vinjen, ker je pil na prazen želodec. Stopil je k njej ter jo ogovoril, žena pa mu je potegnila iz žepa steklenico žganja ter mu jo hotela vreči v glavo. Papež je potegnil velik kuhinjski nož, ki ga je imel v žepu ter ga potisnil glasno prekinjajoči ženi opetovano v prsi, da se je zgrudila okrvavljena na tla pred njegove noge.

Te dni se zagovarja Papež pred sodiščem zaradi umora.

Skratka, naj bralec odide od pravkar prebranih besed z ponovnim jamstvom, da edino umetnost res ostane človeku, a hkrati tudi z bridkim zavedanjem, da je vsaka ljubezen pač prej ali slej mine. Kar nujno ni vedno nekaj slabega. Vsaj, če ti je ime Dragutin, tvoji častiti ženki pa »Marija«, mar ne…

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.