c S
Medijski sodnik
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
15.01.2018 »Naša« projektna skupina ENCJ, ki se ukvarja s projektom z naslovom 'Javno zaupanje in podoba sodstva v javnosti', je v polnem zagonu. Od sodnih svetov, ki so člani te evropske oziroma EU mreže, smo že dobili odgovore na vprašalnik, ki smo ga pred časom sestavili skupaj, ki jih še preučujemo in na podlagi katerih bomo pripravili poročilo. Pri tem se bomo usmerili na nekakšen idealen model komuniciranja sodstva z mediji oziroma na najboljše prakse, ki obstajajo v EU. Poleg držav, kot sta Danska, Norveška, tu predvsem prednjači Nizozemska in njeni t. i. medijski sodniki.

Angleški izraz press ali media judge prevajam kot 'medijski' sodnik, lahko bi ga tudi kot sodnik za medije, pri čemer se mi zdi izraz 'tiskoven' kot ustreznica angleškega izraza press nekoliko preozek, saj danes obstajajo številni mediji, in dolgo že več ne le tiskani (tj. press), vse bolj pa se uveljavljajo seveda družabni mediji oziroma omrežja.

Na Nizozemskem medijski sodniki opravljajo svoje funkcijo poleg sodniške, pri čemer so to navadno bolj izkušeni sodniki. Načeloma niso oproščeni svojega rednega dela (oziroma niso »dodeljeni«), zato da ostajajo v sodniškem pogonu, pri čemer določen čas svojega dela posvečajo medijskim zadevam. Medijski sodnik pomaga jasneje oblikovati ali »prevesti« zapleten pravni jezik sodnih odločb v bolj razumljiv jezik za državljane ali druge laične stranke, pri čemer jim pomaga razumeti ozadje, kontekst in različne domneve glede določenega sodnega primera. Poleg tega tudi prispeva k oblikovanju in izvrševanju komunikacijske politike sodišča in sodstva bodisi v odnosu do medijev ali družbe na splošno.

Pri tem deluje v okviru medijske politike vodstev sodišč in sodnega sveta, vnaprej usklajuje medijske aktivnosti z raznimi oddelki za stike z javnostmi na sodiščih. Med drugim tudi pripravlja in razvija zunanjo komunikacijo ter spremlja trende in zaznava potencialne probleme. Poroča predstavniku vodstva sodišča, ki je zadolžen za komunikacijo z javnostmi, pri čemer ima slednji v primeru nesoglasja zadnjo besedo.

Medijski sodnik predvsem zagotavlja medijem informacije ter z njimi komunicira. Natančneje se takšen sodnik povezuje z mediji, jim posreduje informacije o sodnih primerih ter dodatna pojasnila glede odločitev v posameznih primerih, prepoznava interes javnosti glede določenih vprašanj ter spremlja poročanje medijev glede primerov, sodnikov in sodišč na splošno. Deluje kot kontaktna oseba in vir informacij tudi za stik svojih kolegov z mediji ter usklajuje njihove stike glede specifičnih pravnih vprašanj. Nadalje pripravlja in posreduje tiskovna sporočila ter deluje proaktivno glede notranje in zunanje komunikacije med sodiščem in splošno javnostjo (npr. udeležuje se javnih predavanj, predstavitev, sodeluje na okroglih mizah).

Glede komunikacije z mediji se povezuje s predstavniki medijev, ki se želijo udeleževati javnih obravnav, se vključuje v oblikovanje pravil, ki veljajo za takšno udeležbo, usklajuje ter vzdržuje stike z mediji, pripravlja obiske medijev ter je zadolžen za komunikacijo v javno-občutljivih zadevah, prispeva k razvoju in izvrševanju politike komunikacije sodstva z mediji.

Takšen profil sodnika dokazljivo prispeva k večjemu zadovoljstvu sodnikov, sodne uprave in sodnega osebja z mediji kot tudi k večjemu zadovoljstvu medijev s sodišči in sodniki, saj dobijo pravočasne in dovolj kakovostne informacije, podoba sodstva v javnosti se izboljša, zmanjša se število komunikacijskih šumov med sodstvom in mediji.

Medijski sodnik ne more biti vsakdo. To je lahko le oseba, ki dobro pozna vlogo vseh vpletenih v sodnem sistemu, pozna politični zemljevid v državi ter je čuječa glede občutljivih družbenih vprašanj, dobro razume delovanje medijev, pozna sodobne tehnike informacijske tehnologije in elektronske komunikacije, je seznanjena z aktualnimi dogodki ter v prvi vrsti deležna primernega usposabljanja glede komunikacije z mediji ter njihovega delovanja.

Poleg strokovnih kompetenc mora biti medijski sodnik tudi osebnostno primeren za takšno delo, predvsem glede sposobnosti poslušanja, ustnega ter pisnega izražanja, oblikovanja mnenj, predstavljanja prioritet, samozavesti, samokritičnosti in odločnosti. Biti mora torej sposobna primerne komunikacije z mediji, imeti primerne retorične spretnosti: jasno predstaviti argumente, znati primerno odgovarjati na reakcije poslušalcev, pri poročanju uporabljati jasne primere, sposobna vzpostaviti pozitiven kontakt z javnostjo in mediji.

Gornje je nekaj utrinkov iz nizozemskega priročnika za medijske sodnike. Prepričan sem, da je to dobra praksa in bi ji kazalo slediti tudi pri nas. Da se popravi, po mojem mnenju vsaj deloma izkrivljena slaba javna podoba sodstva, čemur je botrovala tudi dozdajšnja preslaba medijska politika sodstva. Pa tudi Sodnega sveta, da si nalijemo čistega vina… Tudi zato smo se na Sodnem svetu letos pridružili ko-kordinaciji tega projekta, nameravamo pa tudi zaposliti uslužbenca, ki se bo vsaj delno ukvarjal z mediji.

Omenjena projektna skupina nadaljuje s svojim delom konec februarja, ko zasedamo v Ljubljani. Na to srečanje kanimo povabiti tudi predstavnike službe za stike z javnostmi Vrhovnega sodišča, pa tudi druge, ki se na sodiščih (pa tudi po novem v Sodniškem društvu?) ukvarjajo s tovrstnimi vprašanji. Zelo pomembno se nam namreč zdi, da sodstvo nastopa v odnosih z mediji in javnostjo skupaj, usklajeno. Saj se prevečkrat zgodi, da na kakšne javne ali medijske napade ali v javnosti obelodanjene afere v sodstvu ne reagira nihče, saj za to zadolženi čakajo na druge zadolžene, ti spet na prve, itd. … Pa smo, kjer smo.