S pomanjkanjem družinskih zdravnikov, kjer naj kar 130.000 prebivalcev Slovenije ne bi imelo svojega osebnega zdravnika, se zdi, da je tovrsten problem na primarni zdravstveni ravni izbil sodu dno. Tudi v tem vidiku je naš tako opevani javni zdravstveni sistem daleč od tega, kar naj bi bil oziroma je nekdaj bil. Nekaj, kar bi morala biti pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je očitno postala neke vrste privilegij. In tu bi morali zvoniti vsi alarmi!
T. i. »osebnega« zdravnika, katerega storitve na primarni ravni so krite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, smo v Sloveniji uvedli z zdravstveno reformo v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Osebni zdravniki, katerih izbira je bila svobodna, so bili tako poslej pooblaščeni za izdajanje receptov, vrednotenje delovne sposobnosti, upravljanje z zdravstveno dokumentacijo in napotitve specialistom. Kot osebni zdravnik je bil lahko izbran splošni zdravnik, pediater ali ginekolog. Uvedeni so bili tudi osebni zobozdravniki. Osebni zdravniki so bili uvedeni z namenom izboljšanja poznavanja in zaupanja pacienta ter lažjega nadziranja zdravstvenega stanja pacienta.
Pravica do osebnega zdravnika je po 23. členu ZZVZZ zakonska pravica kot pravica do zdravstvenih storitev, kritih iz obveznega zavarovanja. S Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila) se je le podrobneje določilo izvajanje te pravice. Tako 163. člen Pravil določa, da je »osebni zdravnik zavarovane osebe zdravnik, ki je najlažje dosegljiv, praviloma v kraju njenega stalnega ali začasnega prebivališča. Če pa si ga izbere v drugem kraju, nima pravice do povračila potnih stroškov, povezanih s to izbiro. Osebni zobozdravnik je zobozdravnik, ki si ga zavarovana oseba izbere praviloma v kraju svojega stalnega ali začasnega prebivališča in ki je najlažje dosegljiv.« Nadalje 168. člen Pravil še določa pravico do zamenjave osebnega zdravnika, če je slučajno prišlo do kakšnega kratkega stika med njim in pacientom, vendar ne prej kot v enem letu od izbire konkretnega zdravnika.
Ob takšnem pomanjkanju osebnih zdravnikov se gornje določbe čedalje bolj berejo kot pobožna želja. Imeti osebnega zdravnika – kaj šele osebnega zobozdravnika! – v kraju stalnega prebivališča ni nikakor več samoumevno, kot je morda bilo še nekdaj. Bi pa bilo najbolj smiselno, gotovo, kajti tedaj, ko potrebuješ zdravnika, navadno nisi v stanju kakšnega večjega potovanja po Sloveniji. Ljudje pa se selijo, menjavajo svoja prebivališča bodisi zavoljo študija, službe, ali sicer. Zanimivo bi bilo videti, koliko ljudi ima sploh še osebnega zdravnika v svojem kraju. Toda, da bi si zdaj nekdo, ki se mora k osebnem zdravniku voziti 30 km in več, uspel zdravnika najti bližje doma, pa se zdi vedno bolj oddaljena želja. Ob pomanjkanju osebnih zdravnikov se seveda tudi pravica do zamenjave osebnega zdravnika vedno bolj oddaljuje od tega, da bi še obstajala kot pravica. Vedno bolj namreč postaja privilegij.
Pravica do osebnega zdravnika seveda izhaja iz pacientovega plačevanja obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker se za omenjeno pravico plačujejo prispevki, pomeni, da ne gre le za socialno pravico kot takšno, temveč v smislu socialnega zavarovanja tudi za pravico premoženjske narave, ki bi jo lahko nekdo uveljavljal napram državi, ki organizira obvezno zdravstveno zavarovanje prek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (Zavod). Ne gre le za poseg v pravico do zdravstvenega varstva, temveč tako tudi v pravico do zasebne lastnine. Če država ali Zavod nekomu, ki plačuje prispevke, sploh ne bi v zameno zagotovil tovrstne primarne zdravstvene storitve, bi pomenilo, da bi ta zoper Zavod oziroma državo to lahko izsilil s tožbo. Bodisi v »naravi« ali v določenem finančnem znesku. Seveda tu ne bi mogel zahtevati osebnega zdravnika prav v svojem kraju stalnega prebivališča, saj imajo Pravila varovalko, ki se glasi »praviloma«, a po (kogentni) dikciji te pravice bi bilo vendarle mogoče razumeti, da mora biti takšen osebni zdravnik pacientu čim bližji.
Nadalje lahko še razmišljamo o možnostih, ki bi jih imeli pacienti brez osebnega zdravnika, kot je denimo ustrezna plačljiva storitev pri zasebniku, ki bi mu jo morala povrniti država, ali celo zdravljenje pri osebnem zdravniku v tujini, denimo za nekoga, ki do osebnega zdravnika v Sloveniji ne more, živi pa nekje ob meji.
Kaj pa, če bi država vseeno zagotovila zdravstveno varstvo nekomu, ki nima osebnega zdravnika, pa denimo storitev ne bi bila tako kakovostna, kot je storitev osebnega zdravnika, bi moral imeti takšen pacient vsekakor pravico do razlike do popolne storitve. Kajti osebni zdravnik je vendarle dodana vrednost glede na vsakokratnega »nadomestnega« zdravnika, saj pacienta »pozna« in mu lahko bolje svetuje oziroma ga zaradi takšnega osebnega poznavanja zato lahko bolje zdravi.
Zamislimo si, kako bi bilo, če bi se v vseh 130.000 primerih ljudje povezali in poskušali od države uveljaviti svojo pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Navsezadnje gre za pravico in ne privilegij, in pravica, če želi ostati pravica, mora biti iztožljiva. Morda bi se potem država kaj bolj zganila, kajti nek zasebnik, ki mora pri takšni kršitvi dati iz svojega žepa, bi se prav gotovo že pri enem samem tovrstnem primeru.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
