c S
Cui bono?
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
19.12.2016 Ob nedavni javni predstavitvi očitkov glede ene izmed mojih knjig (Dnevnik TV Slovenije dne 11. 12. 2016) sem cenjenemu bralstvu mojih pisanj vsekakor dolžan pojasnilo. Tu pišem predvsem kot profesor prava in dekan, tudi v mednarodnem prostoru vse bolj prepoznavne Evropske pravne fakultete. (Sodni svet je – ob moji izločitvi iz debate – sicer posebej odgovoril na te očitke novinarjem, ki so se za to zanimali.)

Prispevek v Dnevniku TV Slovenije je obudil že dokaj zaprašeno zgodbo očitkov na moj račun glede domnevnega plagiatorstva v delu Pravna argumentacija v praksi, ki je izšla v seriji Priročniki založbe Planet GV, s strani profesorja Pravne fakultete Univerze v Ljubljani Aleša Novaka. Ti očitki so bili javno objavljeni v tedniku Pravna praksa ter časniku Dnevnik pred nekaj več kot štirimi leti, torej v začetku decembra 2012. Mimogrede rečeno, avtor prispevkov v Pravni praksi, na katere sem odgovoril s svojima prispevkoma Kadijeva sodba ter Kadijeva sodba 2, je bil sam Aleš Novak, avtorica člankov v Dnevniku pa (menda) njegova sorodnica, novinarka Ranka Ivelja.

Ko so bili ti napadi javno obelodanjeni leta 2012, sem o tem takoj obvestil Nacionalno agencijo za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS), katere Sveta sem tedaj bil član, pa so bivši rektorji oziroma člani rektorske konference v tem organu, torej še posebej ugledna imena našega visokega šolstva, le zamahnili z roko, češ »kaj se pa ta gre«. Tudi tedanjih članov Sodnega sveta, katerega član sem tedaj ravno postal in sem jih o tem seveda takoj seznanil, to ni kaj prida obremenjevalo.

Novak je pisal na vse možne naslove, kjer sem poklicno deloval, da bi me skušal izločiti iz akademskega življenja. Toda razen njega in njegove sorodnice, s katero sem se o tem tudi po več letih povsem kulturno pogovarjal, ki je, sicer poslej z milejšim tonom, vztrajala na svojem, ni bilo v javnosti kakšnega resnejšega odziva. Torej iz tedanje (napihnjene) zgodbe, ki jo je sfabriciral, ni bilo nič.

Moram reči, da sem na ta »petelinji boj« izpred nekaj let skoraj pozabil, saj smo tudi s konkurenčno Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani uspeli vzpostaviti povsem spoštljive in celo kolegialne odnose. Seveda pa je na Googlu ostala sled, ki je po nekaj klikih o mojem imenu vodila tudi do teh preteklih očitkov.    

Potem pa prejšnji teden, kot strela z jasnega, pride do mene e-sporočilo z vsebino, da se TV Slovenija zanima za moj domnevni plagiat. Le zakaj, sem takoj pomislil? To je sledilo le nekaj dni po moji zadnji kolumni na portalu Ius-Info: »Politični glamur in mediji«, kjer sem medije malce pokritiziral, saj niso znali prepoznati pomena boja Sodnega sveta s parlamentom v smislu nevmešavanja politike v konkretne sodne odločbe. Sledilo je tudi tiskovni konferenci Sodnega sveta, kjer smo na ta problem opozorili, in tudi seji parlamenta, ki je zavrnil kandidaturo višjega sodnika Karakaša na mesto vrhovnega sodnika.

»Cui bono?« sem se tako kot nekdaj Cicero vprašal. Zgodba je stara štiri leta in očiščena pajčevine ni povedala čisto nič novega. Kdo bi imel interes to zopet obujati in vsaj pri meni povzročati, da se ukvarjam s pojasnjevanjem in branjenjem svojega stališča namesto s čim pomembnejšim?

Seveda sem najprej pomislil na ponovni napad profesorja Novaka, toda ker ni bilo povedanega nič novega, sem dvomil, da bi on imel ponovno kakšen interes. Nato pa mi je na moje vprašanje sam sporočil, da moram  pobudnike te akcije tokrat iskati drugje!

Ko sem tako moral izločiti iz te »igre« njega, me je, moram priznati, začel spreletavati srh. Kdo, pravzaprav? In, predvsem, čemu?

Mediji sami? Toda po teoriji o delovanju medijev ti menda sami od sebe niso nikoli pobudniki svojih akcij. Bojim se, da se tu pravzaprav šele začenja zgodba, ki presega okvir vseh teh očitkov in ki bi nas morala vse skrbeti.    


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.