Pravzaprav se izbira govorca po eni strani zdi presenečenje, saj so do sedaj nastopali praviloma vrhunski pravni strokovnjaki, domači in tuji, ki so nagovarjali »mesto in svet«. Akademik Hribar je seveda filozof, sicer vrhunski, ki pa je s slovensko Ustavo intimno povezan, saj jo je soustvarjal. Tako da je njegova izbira tudi logična. Izbira njegove teme se ne zdi nikakršno presenečenje, saj se zdi vprašanje vesti tisto filozofske vrste, o sami naravi človeka, ki naj nenehno uravnotežuje pravo, da to ne postane zgolj forma in tehnika, tj. pravni formalizem, ki ga je moč uporabiti za opravičevanje vsakršne, še tako zavržne življenjske naravnosti. Področja vesti v ustavi, četudi niso izrecno zapisana kot »vest«, so predvsem človekove pravice, ki so v naravi ustavne demokracije mišljene kot »slaba vest« večinskega prebivalstva, kot tudi moralna načela (npr. načelo enakosti, ki varuje pred diskriminacijo), ki naj jih uporabijo »moralni zakonodajalci« zoper morebitni nemoralni valjar političnega odločanja po goli večini.
Akademik Hribar je sicer izrecno govoril o prisegi predsednika republike, predsednika vlade in ministrov, ki ob prevzemu funkcije prisežejo, da bodo varovali ustavni red, skrbeli za blaginjo države in pri tem ravnali po svoji vesti. Pri tem je v začetku govora nekako nakazal, da je vest pri človeku tista, ki mu omogoča oziroma celo zahteva od njega, da sledi nekakšni univerzalni, tj. občečloveški morali, kot naravi v samem sebi, ne pa »morali« svojega vsakokratnega »gospodarja«, pa naj bo to cerkev ali komunistična partija. Sankcija za spregledanje takšne »prave poti« naj bi bila slaba vest, nagrada pa miren spanec.
Poudarkom akademika Hribarja ni mogoče oporekati prav v nikakršnem smislu. Tema, ki jo je izpostavil, je stara toliko, kot je samo človeštvo. Nekakšna »večna resnica«, še in še preizkušena skozi poti in stranpoti naše civilizacije. Toda, kar ostaja odprto in pravzaprav vprašanje za vse nas, ki živimo tu in zdaj, pa je, koga vse nagovarja to izpraševanje vesti? Po besedah Hemingwaya, »komu zvoni«? Od njegove lastne vesti.
Je Hribar mar res nagovarjal le najvišje politike izvršilne veje oblasti, za katere je tovrstna prisega izrecno zapisana v Ustavi? Je šlo le za vest teh politikov ali nemara za vest vseh nas? Navsezadnje, da bodo poleg Ustave, zakonov, spoštovali tudi svojo vest, in denimo sodili nepristransko, prisežejo (sicer po zakonu) vsi sodniki pred predsednikom parlamenta, ko nastopajo svojo sodniško funkcijo. Tudi ustavni sodniki ob svoji izvolitvi v Državnem zboru prisežejo z naslednjo prisego: "Prisegam, da bom sodil po ustavi in zakonu in po svoji vesti in si z vsemi svojimi močmi prizadeval za ustavnost in zakonitost ter za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin". In ko je Hribar izrecno govoril o vesti v politiki, je hkrati nagovarjal tudi vest navzočih v praznični dvorani. Tudi vest ustavnih sodnikov! Ta se zdi še pomembnejša, saj morajo kot »moralni zakonodajalci« nemalokrat prevzeti na sebe »poslednje« družbene odločitve.
Vest sodnika, še posebej ustavnega sodnika, se tako zdi še pomembnejša od vesti politika. Tudi ta je seveda nezanemarljiva, a v ustavni demokraciji se ne more primerjati z vestjo najvišjega sodnika. Ko je Hribar govoril o vesti v politiki, je pravzaprav govoril o razliki med politikom in državnikom. Politika je vse od Machiavellija predvsem bolj za oblast, toda le državniška drža politika povzdigne v nekaj več.
In v kakšnem kontekstu je potekal omenjeni slavnostni govor? Tudi to pove veliko o njegovi vsebini, o njegovem sporočilu in razumevanju v javnosti.
Trenutno, in žal še vedno, nas pesti pandemija, ob njej pa je značilna tudi razklanost družbe, ki prej ko slej vpliva na posledično manj učinkovit boj z virusom. Tudi precejšnja razdeljenost med ustavnimi sodniki glede vprašanja (ne)ustavnosti vladnih proti-covidnih ukrepov odmeva v javnosti. Novi predsednik Ustavnega sodišča je sicer v svojem govoru poudaril, da »Pandemija Covid-19 ne postavlja pred dilemo med varovanjem zdravja in življenja ljudi na eni strani ter spoštovanjem načel pravne države na drugi strani.« Nadalje je še menil, da »spoštovanje načel pravne države učinkovitih ukrepov ne onemogoča, ravno spoštovanje teh načel njihovo utemeljenost in s tem učinkovitost celo povečuje.«
Koliko se drugi vrhunski pravni strokovnjaki strinjajo s takšnim stališčem, je denimo pokazal tudi simbolni bojkot letošnjega Dneva ustavnosti s strani štirih nekdanjih predsednikov Ustavnega sodišča ravno zavoljo tega, ker se ne strinjajo z odločitvami Ustavnega sodišča glede neustavnosti odlokov Vlade pri boju proti tej smrtonosni bolezni. Tudi zato, ker večina na Ustavnem sodišču ne razume povsem izjemnosti življenjskih situacij, ko je treba izbirati, saj po besedah ustavnega sodnika Jakliča »pravni formalizem lahko postane smrtonosen.«
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Še posebej pa reševanje življenj ovirajo slaboumni ustavni sodniki, ki nočejo razumeti, da spoštovanje pravil ne omogoča reševanja življenj.
Sicer smo bili bralci s tem že večkrat seznanjeni, a ne dvomim, da nas bo avtor na to še kdaj spomnil. Kdo bi mu očital, da se ponavlja - a mi mu to oproščamo, saj vemo, da s tem rešuje življenja.