c S
Boj za Ustavno sodišče
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
20.07.2020 Izteka se devetletni mandat ustavni sodnici dr. Dunji Jadek Pensa. Zaradi nedavno neuspele kandidature profesorja Andraža Terška in odstopa od kandidature vrhovne sodnice Barbare Zobec je torej potreben nov krog kandidatur, ki se je že pričel in se bo predvidoma zaključil v jeseni. Za kandidature se odločajo slovenski vrhunski pravni strokovnjaki in strokovnjakinje, še kako pa je za izbor primernega kandidata ali kandidatke zainteresirana strankarska politika, saj sta škarje in platno v njenih rokah.

Sodstvo naj bi bilo ločeno od politike, a še posebej glede ustavnega sodišča se v splošni javnosti in stroki krešejo mnenja glede njegove političnosti. Ta so še posebej živahna ob kakšni njegovi kontroverzni odločitvi in ob odprtih postopkih kandidiranja za izpraznjeno sodniško mesto. Tedaj se politične stranke postavijo v nizki štart, praviloma se v duhu strateškega manevriranja poiščejo še morebitni predhodni grehi še posebej, če gre za močne kandidate ali kandidatke, ki »po duši« pripadajo nasprotnemu političnemu polu. To seveda ni posebnost Slovenije, to je univerzalna praksa širom zemeljske oble. Čemu je politika tako zainteresirana za izbor ustavnih sodnikov, če pa naj bi ti vrhunski pravni strokovnjaki zlepa ne prodali svojega bogatega pravnega znanja za določene strankarske interese? Že nič kolikokrat se je slišalo predvsem iz strokovnih logov, da ustavni sodniki in sodnice ne sledijo preprosti strankarski logiki in da se tu in tam zgodijo celo »prestopi«, ko nekoga imenuje npr. leva politična opcija, ustavni sodnik pa bo po izvolitvi sodil bolj v smeri desnih ustavnih vrednot. A zakaj je politika vseeno tako zainteresirana za njihovo izvolitev?

Gunnar Beck v svojem delu The Legal Reasoning of the Court of Justice of the EU iz leta 2012 lepo predstavi dva modela nadnacionalnega sodišča EU, kar pa bi vsekakor lahko veljajo tudi za ustavna sodišča kot najvišja sodišča v nekem nacionalnem pravnem redu. Na eni strani je t. i. znanstveni model pravne argumentacije takšnega sodišča, kjer sodniki sledijo notranji logiki pravnega sistema, pri čemer naj bi bile njihove odločitve objektivne v strogem, znanstvenem smislu te besede. Tu je mišljena bolj »trda« znanost, v smislu naravoslovja in tehnike. Na drugi strani pa govori o t. i. hevrističnem modelu, modelu »poskusov in napak,« kjer poleg pravnih elementov igrajo določeno vlogo tudi izvenpravni elementi: npr. javno zaupanje v vsebino sodb, politične omejitve in sodniško samo-zadržanje, politična korektnost, družbene vrednote in vrednote posameznih sodnikov, ki jih je moč prepoznati v ustavnem pravnem redu, etos institucije, finančno stanje v državi, in še bi lahko naštevali.   

Seveda v t. i. znanstveno objektivnost odločanja in razlogovanja ustavnih sodnikov, pogled, ki je zaznamoval tradicionalno izročilo, nihče več ne verjame. Pa saj niti ni šlo pri tem za kakšne objektivne ugotovitve, da sodniki res delujejo kot znanstveniki, ampak sam to razumem bolj kot normativno zahtevo, da se bo na takšen način najbolj sledilo neodvisnosti, objektivnosti in nepristranskosti, temeljnim sodniškim vrednotam. Takšna normativna zahteva namreč še vedno stoji, problem pa je, ali lahko vedno izpolnimo njena stroga pričakovanja. Nekaj od tega, vsaj v neki mehkejši – praktični racionalni – varianti, je gotovo prisotnega pri odločitvah bolj strokovno-tehnične narave, kjer ustavni sodniki ugotavljajo odstopanja in neskladnosti v pravnem redu v smislu sistemsko-formalne narave. Tu bi po Pereniču lahko govorili o relativni avtonomiji pravniškega odločanja. Sem bi spadala velika, če že ne pretežna večina zadev v rednem sodstvu.

Za politiko pa so seveda najbolj zanimive t. i. vrednostne ali ideološke odločitve, kjer v ozadju ustavnega spora poteka »spopad« različnih vrednostnih izhodišč. V teh sporih deluje ustavno sodišče kot nekakšen pravno-političen organ in ker je spopad vrednot najpogosteje moralne narave, gre po Dworkinu za moralno zakonodajalstvo. Zato ne čudi, da je končna izbira ustavnih sodnikov in sodnic globalno gledano večinoma prepuščena predstavniškim telesom, ki predstavljajo trenutno izbiro prevladujočih družbenih vrednot. Seveda naj bi tudi pri teh odločitvah prevladovali pravni kriteriji, a so ti gotovo veliko bolj politično (ali vrednostno-ideološko) obarvani. Ideologija pa nič drugega kot miselno področje družbenih idej, ki so v pluralni družbi najrazličnejše. Pri rednih sodnikih je to nekoliko drugače, saj je glede na dejstvo, da so bolj »tehniki« v smislu bolj avtonomnega pravnega odločanja izbrani po strokovnih, ne politično-vrednostnih kriterijih. Redne ali splošne sodnike namreč večinoma zavezujejo bolj podrobno razdelane gornje premise.

Seveda se preprosta računica parlamentarna koalicija = večina na ustavnem sodišču ne izide. Četudi vladajoča politična opcija voli sebi vrednostno bližje sodnike, gornja enačba na daljši rok seveda ne zdrži tudi zato, ker je mandat ustavnih sodnikov daljši od mandata poslancev, vlade pa se hitro menjajo. V urejenih demokracijah se tudi levica in desnica izmenjujeta na politični oblasti. Je pa dejstvo in se zdi povsem logično, da bo določena vladajoča politika skušala imenovati vrednostno sorodne ustavne sodnike, četudi ji ti potem niso vedno »zvesti«. Sicer pa ustavna sodišča po svoji sestavi nihajo iz leve v desno in obratno in se le redko ideološko uravnotežijo, čeprav bi bilo to nekako idealno. Ker bi to najbolje služilo sistemu zavor in ravnovesij v celotnem političnem prostoru, pa tudi znotraj ustavnega sodišča samega. Kajti v medsebojnem diskurzu in soočenjih nasprotnih stališč se navado najdejo boljše rešitve, kot če vlada enoumje.

Izkušnje nas učijo, da je izbira ustavnega sodnika ali sodnice stvar strankarske matematike, kamor s svojim predlogom sicer odločilno poseže Predsednik republike, a na koncu odloča strankarski politični avditorij. Postopek je sila nepredvidljiv, podoben nekakšnemu žrebu, saj je odvisen od trenutnega razmerja sil v parlamentu – dobesedno od tega, koliko poslancev neke stranke bo tisti dan v službi. Če so pa še razmerja med strankami kompleksna, je imenovanje še toliko manj predvidljivo. Ker v slovenskem parlamentu trenutno nimamo vrednostno ali ideološko poenotene koalicije oziroma desni ideološki pol nima večine vseh poslancev, ki je potrebna za izvolitev ustavnega sodnika, se zdi, da bodo tudi tokrat težave. Čeravno se zdi, da bi k večjemu uravnoteženju trenutnega Ustavnega sodišča več prispeval vrednostno desno usmerjeni ustavni sodnik ali sodnica. A težava je v tem, da je v vrednostno-ideoloških zadevah, kar je tudi izbira ustavnega sodnika, prostora za kupčkanje in kompromise (beri: pragmatiko) bolj malo, saj vsakdo želi iti na vse, da ne bi kaj zamudil, izpustil. To se je namreč izkazalo pri zadnjem neuspelem poskusu.

A kompromisi so bolj kot kjerkoli drugje potrebni v politiki in brez tega ne bo šlo, če želimo imeti Ustavno sodišče v polni zasedbi tudi to jesen.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.