Na eni strani uradna proslava vladajoče elite, na drugi strani (opozicijska) »ljudska alternativna« proslava pod spomenikom pesnika, ki je pesem, ki smo jo sprejeli za himno, posvetil spravi med Slovenci, med sosedi … skratka spravi med vsemi narodi in ljudmi tega planeta. Pesnik je vizionarsko videl srečo naroda le v edinosti in spravi, pa še niti ni vedel za bratomorno morijo sredi najhujše vojne doslej.
Dva vsaj delno nasprotujoča si politična pola, navadno levi liberalni in desni konservativni, sta ontološka danost vsake družbe in s tem temelj njenega razvoja prek njune dialektične izmenjave pri vodenju družbe v določenem času in danih razmerah. Ob vsej svoji različnosti morata seveda imeti tudi skupni imenovalec, v katerem se je treba osrediniti in uravnotežiti, osredotežiti, da družbena entiteta, v kateri delujeta, ne razpade. Veliki Aristotel je najbolj cenil (zlato) sredino med dvema skrajnostma. V njej je videl nekakšen ideal v domala vseh stvareh.
Če imajo skrajno leve in desne stranke svojo posebno agendo, naj bi predvsem sredinske stranke skrbele za uravnoteženost političnega prostora. To je njihova odgovornost – odgovornost do ljudstva, ki so mu jo obljubile pred volitvami, da bi volilo njihove sredinske programe. Značilnost sredinskosti je sprava, kompromis, premoščanje globokih političnih nesoglasij.
Slišimo, da je politika sprta, naše ljudstvo pa ne, toda ljudstvo rabi elito, svoje politične predstavnike, kot se je večkrat izrazil France Bučar. Zato ni vseeno, kakšna je ta politična elita. In ta politična elita bi morala z odprtimi rokami sprejeti spravo – v smislu nekakšne vsaj delne pomiritve zgodovinske razklanosti. Zato da gremo lahko naprej in se pogovarjamo, debatiramo, se tudi ne strinjamo o temah, ki zadevajo našo sedanjost in, predvsem, prihodnost.
Ena od takšnih priložnosti je izjava o spravi SAZU, ki so jo naši modreci sprejeli ob tridesetletnici države Slovenije. To je odlična osnova tudi za politiko, da se ji pridruži in da se demoni iz preteklosti vsaj malce pomirijo. To bi bila namreč dolžnost politike ob takšnem jubileju države in akademiki so brž čas to tudi imeli v mislih.
Kljub tej spravi se seveda ne bomo nehali prepirati. Še vedno bomo imeli različna stališča, saj nas bodo vodile drugačne vrednote in interesi, a kot v jedru pomirjeni bomo lažje kos izzivom, ki so pred nami. Namesto demonov iz preteklosti, do katerih še vedno vodi vsak malce bolj »konkreten« politični nesporazum, bi morali spregovoriti argumenti – o naši sedanjosti in prihodnosti.
Naš največji pesnik je svoje vizionarstvo izpričal tudi v verzu, »ko, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan«. Sonce je seveda simbol razsvetljenstva, torej razuma in njegove zmožnosti razumne diskusije, ki pomeni most v primeru vrednostnih nesoglasij, ki jih je moč premostiti le s pogovorom in kompromisom. Z nekakšno pragmatično naravnanostjo. Že predolgo se zdi, da »hrepenimo dočakat' (ta) dan«. Ga bomo kdaj?
V velikih trenutkih smo Slovenci znali biti »edini« in enotni. Pomislimo le na osamosvojitev, vstop v EU in NATO, sprejem evra. Tudi v začetku pandemije Covid-19, ko smo bili vsi na moč prestrašeni, je bilo čutiti nekaj Prešernove »edinosti«. Ko pa smo se že malce opogumili, se je prepirljivost vrnila. Vsaj v politiki.
Politiki bodo verjetno rekli: sprava že, toda kdo bo prvi začel. Glavna »krivda« je seveda na drugi strani… Pa bi morda pomagalo, če bi vsak stopil korak nazaj in bi se iskale točke, kjer se strinjajo in kjer ne z drugim polom. Da se zakrpa vsaj ta boleča rana naše zgodovine, iz katere se zdi, da se še vedno napajajo s krvjo vse rane siceršnjih vsakodnevnih političnih bitk med obema glavnima političnima usmeritvama.
Zdi se, da je sprava celo ustavna nuja, kajti 6. člen naše Ustave določa Zdravljico kot himno Slovenije, Zdravljica pa je predvsem spravna pesem. Tako bi lahko kdo sklepal celo, da je nesprejetje sprave pravzaprav kršenje slovenske Ustave. Kajti, ko smo sprejeli to pesem za našo himno, smo se k nečemu zavezali. »Edinost, sreča, sprava« se »k nam nazaj ne bodo vrnile« same po sebi, če ne bomo sami za to poskrbeli.
Spet nekdo bi rekel, da je Zdravljica naša himna, ker imamo radi žlahtno kapljico. A je resnica mnogo globlja, »vince« mu je le izgovor, da nas posadi za mizo, potem pa nam »oživi žile, srce razjasni in oko«. Kot narodov buditelj v 19. stoletju, ko so si nasploh številni narodi prizadevali za oblikovanje svoje nacionalne države, se je Prešeren za slovenstvo boril predvsem s poezijo. Tako lahko ugotovimo, da nam je s svojo Zdravljico pokazal ne le smer, v kateri bomo uspešni kot družba. Temveč bomo le tako kot narod preživeli.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
