c S
Satira in blatenje sodnice 2
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
21.12.2015 Nadaljujem svojo prejšnjo kolumno predvsem kot odziv na nekatere nove, v glavnem proti - argumente na moje pisanje, ki so se pojavili v teh dveh tednih in ki bi utegnili zanimati tudi javni prostor. Tu mislim predvsem na argument cenjenega kolega, ki se mu zdi (še posebej morebitni kazenski) pregon satirika v takšni situaciji povsem zgrešen, pa tudi argument neke angleške višje (upravne) sodnice na Upper Tribunal v Londonu (Oddelek za imigracijo in azil). Ta je celo poudarila, da so angleški sodniki izjemno omejeni glede možnosti odzvati se na neko medijsko poročanje, kaj šele na nekakšno satiro.

Naj dodatno pojasnim, da tudi sam nisem imel v mislih nekakšnega kazenskega pregona satirika. To bi verjetno doseglo celo kontra učinek. Bolj mi je šlo za javno diskusijo o tem, kje so meje svobode izražanja oziroma kaj je v javnem interesu. Da se pogovarjamo o tem, kdaj, sploh in kako naj javni interes omeji svobodo izražanja? Jasno, da tu glede na postulate liberalne demokratične in pravne države pristajam le na ultima ratio takšnega potencialnega omejevanja.

Poleg vseh ustavnih argumentov, ki ne bi smeli biti drugačni v Sloveniji kot v Združenem kraljestvu, igra pomembno vlogo tudi argument pravne kulture. Sam bi si le želel, da bi ta bila na enako visokem nivoju kot v Združenem kraljestvu. Toda tu smo vsaj kar zadeva sodstvo zgodovinski prikrajšani. Še posebej v primerjavi s (poenostavljeno rečeno) Angleži in njihovimi sodniki, saj tem lahko celo zavidajo Američani, pa vemo, kje so slednji glede ugleda sodstva. Tako nam npr. Posner v svojem delu How Judges Think iz 2008 zaupa, da naj bi bile plače za zvezne okrožne sodnike približno 165.200, za višje zvezne sodnike pa 175.100 USD letno; pri tem naj bi to pomenilo vsaj pol manj od angleških sodnikov primerljivega ranga.   

Vsakemu je še kako jasno, da je situacija, v kateri deluje naše sodništvo, precej drugačna od angleške. Angleško sodstvo je seveda bistveno močnejše – tudi politično (v smislu razmerja med vejami oblasti) – in ima tudi veliko višjo avtoriteto v družbi. Iz sodnikov, še posebej tistih višjih (metaforično rečeno, in dejansko, z lasuljami na glavah), se angleški komiki norčujejo kot iz kraljice, poslancev in prvega ministra. To je za liberalno in pluralistično državo in družbo tudi razumljivo: bolj je neka oblastna politična figura močnejša, višje mora biti postavljena meja glede izvrševanje svobode izražanja. To zahteva javni interes tudi v smislu tega, da oblastniki (n druge javne osebnosti) ne postanejo premočne glede navadnih »smrtnikov«, kar bi posledično lahko pomenilo potencialno izkoriščanje takšne moči v smeri zatiranja pravic posameznikov.

Postavljati v iste škornje npr. z angleškimi sodniki naše sodnike je tudi nesmisel. Morda nekoč, a danes smo še daleč od tega. Najprej se mi zdi pomembno, da pozicijo naših sodnikov okrepimo, zagotovimo višjo avtoriteto sodiščem in sami sodni veji oblasti. Za to morajo najprej poskrbeti sami, se strinjam, a po drugi strani mora to postati tudi splošni rule of recognition. To seveda ne pomeni, da kritika (sodstva) ni dovoljena – jasno, da je na tej poti celo zelo zaželena, saj je to eno izmed jamstev, da bomo napredovali.

Do neke mere bi še razumel, če bi bil predmet satirične kritike kakšen izmed (pomembnejših) nosilcev sodne oblasti, ne pa okrajna sodnica kot hierarhično gledano najnižja stopnička v piramidi.

Že Alexander Hamilton, eden izmed očetov ameriške Ustave, je zapisal, da bo sodstvo vedno least dangerous branch, saj je (tako kot pravo) prej izraz kulture in civilizacije kot pa fizične moči: nima za seboj vojske, policije, finančne blagajne, temveč le sodbo. Z nespametnimi potezami glede sodstva lastne pravne države gotovo ne krepimo, temveč režemo vejo, na kateri sedimo – v miru, kulturi in (kolikor toliko) civilizirano.

Seveda ena takšna satira, ki razžali posameznika, ne bo ogrozila sodstva kot veje oblasti, pa četudi je ta še kako načeta – to bi bilo absurdno in nevredno neke države. Prav gotovo pa nič ne prispeva k sestavljanju ogledala, v katerem naj bi se ogledal vsakdo – in še toliko bolj sodnik, saj naj bi bil dober humor splošen in tako v javnem interesu.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.