Pred dobrim mesecem smo vstopili v jubilejno leto za našo, še vedno v marsičem mlado državo. To je tudi priložnost, da ponovno pregledamo, kakšno je stanje naših poglavitnih državnih institucij. Tokrat je v fokusu sodstvo oziroma njegov ugled v javnosti. Pri tem se navezujem na uvodnik v predzadnji Pravni praksi izpod peresa predsednika Sodnega sveta z naslovom »Vedno znova, tudi v novem letu«. V marsičem, s približno dve tretjine njegovega prispevka se strinjam. Moja stališča in videnje problema glede ugleda sodstva, o čemer predsednik piše v zadnjem odstavku, pa so precej drugačna.
Pravilno predsednik zapiše v naslovu, da se moramo »vedno znova, tudi v novem letu« ukvarjati tudi z ugledom sodstva v javnosti. Najprej zato, ker je naša polpretekla dediščina takšna, kot že je, potem pa tudi zato, ker je to pravzaprav stalna naloga, saj je tudi sodstvo oziroma so njegovi sestavni deli živ mehanizem, ki se nenehno odziva na spore v družbi in to počne odlično, dobro ali pa slabo. Pri tem mora nenehno potrjevati svojo kakovost, saj je to del njegove družbene odgovornosti. Seveda ima pri tem tudi pravico biti spoštovano ali vsaj primerno upoštevano, če je omenjeni predpogoj izpolnjen.
Pri tem je najprej odgovorno samo in to ne le glede samih uporabnikov sodišč, kar trdi predsednik, temveč tudi širše – glede ugleda v širši javnosti. V zadnjem času se zdi trend glede uporabnikov sodišč konstantno pozitiven, kar pa ne velja za ugled v širši javnosti. Zdi se, da bi tudi tu sodstvo, pa tudi Sodni svet, lahko naredila več v zvezi z bolj promptnim in primernim odzivom na kritiko sodišč, bila bolj dostopna za družbeno komunikacijo, da ni sodstvo kot oblast zaprto zgolj v slonokoščeni stolp lastnih odločitev. Kajti v današnjem svetu informacijske tehnologije in digitalnih komunikacij sodstvo žal ne more komunicirati z javnostjo le prek svojih sodb. Seveda so te najpomembnejše, toda treba jih je tudi pojasnjevati, več nastopati v javnosti, delovati tudi proaktivno itd.
Strinjam se s predsednikom, da sta sodstvo in Sodni svet pogosto tarča politične kritike, kar se morda v določenih razvitih demokratičnih okoljih ne dogaja tako pogosto. Toda vprašati se je treba, kaj stori sodstvo za svojo družbeno samopodobo. Resda zavoljo »ohranjanja lastnega dostojanstva sodstvo in Sodni svet ne moreta sodelovati« - vsaj glede sodnih odločitev – v »neposrednem« dialogu s politiko. Toda širša javnost ni le politika, so tudi mediji, prebivalci na socialnih omrežjih, občani pred TV ekranih, mladi v šolah in še vse ostalo. Je bilo tu storjenega dovolj glede komunikacijske proaktivnosti?
V okviru mreže ENCJ je bilo prelitega že veliko črnila glede dobrih praks komunikacije sodstva z mediji in širšo družbo. Tudi slovenski Sodni svet je pri tem aktivno sodeloval. Celo na ravni Vrhovnega sodišča se je razmišljalo o uvedbi nekakšnih medijskih sodnikov (t. i. press judges) kot dobri praksi komunikacije sodstva z družbo. Na Sodnem svetu se je razmišljalo (celo sistemiziralo se je) posebno delovno mesto za strokovnega sodelavca, ki naj bi skrbel za pregled in koordinacijo komunikacije z mediji in splošno javnostjo, v navezavi z Vrhovnim sodiščem. Pa ni na žalost (v javnosti) nič opaziti, da bi se kaj spremenilo v tej smeri oziroma da bi se tu dosegel kakšen napredek. Tudi v Poročilu o delovanju Sodnega sveta v 2019 ni ne duha ne sluha o kakšnem preteklem delovanju ali vsaj strategiji v tej smeri. Komuniciranje z javnostjo je bolj ali manj opisano na eni sami strani, pri čemer gre za odgovore na novinarska vprašanja, pa še kakšen (precej redek) nastop predsednika v javnosti. Namesto večje odprtosti sodstva v javnost smo celo doživljali »afero« z onemogočanjem dostopa medijem in javnosti do (javnih) podatkov iz sodnih spisov. Toda na ENCJ obstajajo cela poročila in analize, kako se da s proaktivnim komunikacijskim delovanjem izboljšati sliko zaupanja širše javnosti v sodstvo.
Nekdo bi rekel, da v sodstvu ni dovolj denarja za takšne reči, s čimer se ne morem čisto strinjati. Gre bolj za stvar prioritet. Če je sodstvu uspelo izboljšati ugled za svoje uporabnike (tudi z raznimi dodatnimi informacijami, kot so posrečene brošure itd.), bi lahko zdaj usmerili večjo pozornost v smeri splošne javnosti in komunikacije z mediji. Po podatkih Justice Scoreboard 2020 Slovenija glede na druge članice EU namenja zelo malo sredstev za izobraževanje in usposabljanje sodnikov glede komunikacije z javnostjo. Tu so gotovo priložnosti za izboljšave.
Tudi Sodni svet je s svojim, za državni organ skromnim proračunom pri tem bržkone omejen. Toda treba je iti v akcijo in si priboriti dodatna sredstva za tovrstne aktivnosti. Tega v javnosti žal ne opazimo. Toda s pravimi koraki in nenehnim vztrajanjem bi bilo možno tudi vsaj delno profesionalizirati to institucijo. Vsak se namreč dobro zaveda, da preboja ni moč napraviti zgolj na »etičen pogon«. Zato bi bila nadgraditev sistema nujna, saj na tem področju ne napredujemo, temveč zgolj capljamo na mestu.
Sodstvo mora na takšen način postati širi javnosti bolj odprto, bolj transparentno, tozadevno manj defenzivno. Le na takšen način si bo pridobilo njeno večje zaupanje. Če ga bo ta bolj poznala, če bo pogosteje slišala pojasnila glede določenih sodb in njegovo plat glede siceršnjih napadov, mu bo bolj zaupala. Večji ugled pa si pridobimo le z večjim zaupanjem. Četudi za zaprtimi vrati delaš še tako kakovostno, to v današnjem svetu ni dovolj, če tega ne znaš primerno skomunicirati.
Za konec pač moram ponovno pritrditi tezi, da si je za svoj ugled najprej zaslužno sodstvo samo. Tudi v širši skupnosti. Kajti zgolj pobožno čakati na izboljšanje javne in politične kulture, ne da bi sami kaj več naredili v tej smeri, je jalovo početje, ki prav gotovo ne bo prineslo večjega napredka.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
