c S
Nevarno razmerje: politika nad Sodnim svetom
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
24.10.2016 S pričujočim pisanjem se odzivam na kolumno cenjenega kolega Jerneja Letnarja Černiča z naslovom Med Scilo in Karibdo, objavljeno na portalu IUS-INFO pred dobrim mesecem dni. Če lahko na kratko povzamem, je kolega zatrjeval, da je trenutna ustavna ureditev, po kateri sodnike voli Državni zbor na predlog Sodnega sveta – četudi je ta ureditev svojevrstna v Evropi – povsem primerna za naše trenutne razmere. Kolega se sicer strinja, da takšno razmerje ne bi bilo upravičeno, če bi šlo za razvito demokracijo, da pa je to smiselno in potrebno v situaciji slovenske post-socialistične realnosti, kjer potreben takšen nadzor tudi nad delovanjem Sodnega sveta.

Osebno nimam nič proti nadzoru, saj je v ustavni logiki sistema nadzorov in ravnovesij prav t. i. »gledanje pod prste« državnim organom s strani drugih državnih organov smisel omejevanja oblasti. Toda ravno zavoljo ravnovesja ustavnih in drugih državno pomembnih organov je pomembno, da takšen nadzor ne ruši ravnovesja med temi organi. Močno dvomim, da je nadzor parlamenta nad predlogi Sodnega sveta pravi te vrste. Vsi vemo, da je to relikt preteklosti in sprašujem se, ali si ne zaslužimo kaj boljšega? Ali moramo zato, ker smo še v post-socializmu tam tudi ostati, ker nimamo možnosti napredka? Kako delujejo drugi sodni sveti po Evropi? Kaj drugače kot slovenski? Vem, da v italijanskem sodniki, člani tega sveta, z lahkoto preglasujejo zunanje člane, ker je teh le ena tretjina. Mi imamo bistveno boljše razmerje, ki omogoča nekakšno ravnovesje med obema skupinama članov.

Zakaj menim, da je nadzor parlamenta nad predlogi Sodnega sveta neprimeren?

Mislim, da se vsi strinjamo, da je Sodni svet predvsem strokovni organ, v katerem sedijo le pravni strokovnjaki, ki odločajo o izvolitvi in napredovanju drugih pravnih strokovnjakov - sodnikov. Odločanje članov Sodnega sveta naj bi bilo predvsem strokovno, navsezadnje je v večini primerov Sodni svet tudi dolžan obrazložiti svoje odločitve. Ali so te vedno dovolj obrazložene, je sicer drugo vprašanje, ki pa nikakor ne negira strokovnosti odločanja tega organa, temveč jo še potencira.

Parlament pa je po drugi strani predvsem političen organ, v katerem sedijo predstavniki celotne družbe: različnih segmentov in profilov. Kot takšen po definiciji ni strokoven organ in praviloma v njem ne sedijo pravni strokovnjaki, četudi jih je nekaj, kar pa ni nujno. Zato si pri pravnih vprašanjih pomaga s pravno službo in svetovalci. Kot takšen ne more presoditi, ali je nek kandidat za sodnika dovolj pravno-strokovno usposobljen. Če torej nadzor ne more biti strokoven, je lahko le političen: to pomeni vrednostno-ideološki, pač glede na večinsko razmerje sil v predstavniškem organu. Na ta način prihaja do nevarnega razmerja, ko se nestrokoven organ postavlja nad strokovnega, se spušča v njegove strokovne odločitve in deluje kot njegova instanca.

Toda takšen političen organ par excellence je tudi zakonodajno telo. Že res in v zakonih se odraža prevladujoči družbeni interes, ki pa je pravno omejen z ustavo kot družbeno pogodbo. To je sicer glavni kontrolni mehanizem parlamenta, saj sodnikom daje pravne podlage za odločanje in lahko regulira delovanje Sodnega sveta, pri čemer lahko ključno prispeva h kakovosti delovanja tega organa.

Dokler bo parlament imel zadnjo besedo in volil kandidate za sodnike, se poseganju v tovrstno odločanje Sodnega sveta ne bo odrekel. To pa ustvarja nevarno razmerje, saj pomeni možnost ali dejanski vnos ozkih strankarskih političnih elementov v strokovno presojo. Zato se zahodni ustavni sistemi za takšno možnost niso odločili.

Četudi še nismo povsem podobni tem razvitim demokracijam, jim bomo postali, če bomo ravnali čim bolj tako kot oni sami, ne pa z oddaljevanjem od teh vzorcev oziroma odsotnostjo napredovanja. Pred časom je imel Minister za pravosodje dobro idejo, da nadaljuje delo v tej smeri celo v smislu priprave ustavne spremembe, zdaj pa se zdi, da je vse utihnilo.

Medtem pa nevarnost omenjenega razmerja ne jenja.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.