c S
Mar bomo res naposled dobili pokrajine?
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
22.07.2019

Na portalu IUS-INFO sem pred dnevi z veseljem prebral novico, da se ponovno obuja ideja o ustanovitvi pokrajin v Sloveniji. Še več, ne gre le za pogrevanje ideje, ki so jo je pred časom spet premlevali že tudi drugi (npr. Predsednik republike), ampak za pravo strokovno zasnovano akcijo, ki ima svojo natančno razdelano strategijo. Zadnjo tovrstno akcijo, iz let 2007/08 pod taktirko takratnega ministra Žagarja, je prekinila gospodarska kriza. Počakati je bilo treba na konjunkturo in zdaj je res pravi čas, če že ne malce zamujamo. No, za take dolgoročne, državniške projekte enostavno ne sme biti prepozno!

Vedno ko svojim študentom predavam o kakšnem poglavju iz slovenske Ustave in beseda nanese na lokalno samoupravo, s cmokom v grlu vsi skupaj ugotovimo, da naša Ustava vsebuje 143. člen in v njem nekakšno delno pravno praznino ali mrtvo črko na papirju, saj pokrajine še niso zaživele v dejanskem življenju. Na ta trenutek čakamo zdaj že 28 let! Ob tem malce zbodem s tistimi zgodovinskimi zapisi bizantinskih avtorjev, ko so ob prodiranju južnih Slovanov in prebijanju meja bizantinskega imperija v 7. stoletju, ti avtorji opisovali življenje slovanskih plemen, ki da so anarhično nesložna in pogosto v sporu med seboj.

Pokrajine zame niso le nek administrativni ukrep, nekakšno birokratsko risanje meje, oblikovanje pokrajinskih organov in določitev njihovih pristojnosti. So več kot to: preizkus zrelosti in državnotvornosti našega naroda. Simbolni vidik tega je seveda tisti najgloblji, saj sega v »dušo« nekega naroda in priča o tem, ali smo (še) zmožni enotnosti, tako da se dogovorimo o takšni celoviti ureditvi.

Strategija, ki je predstavljena na zgoraj omenjenem portalu, mi je načeloma všeč. Da se gre »od spodaj navzgor«, da se ne posega s šestilom in ravnilom, torej »nasilno« v obstoječo strukturo, temveč se gradi na konceptu mestnih občin, ki so se že dodobra uveljavile v slabih treh desetletjih našega obstoja.

Seveda mora iti za vsesplošen konsenz oziroma se temu čimbolj približati. Z vsemi rešitvami ne bodo nikoli prav vsi zadovoljni, a treba je najti najbolj optimalno različico, saj naj bi veljala za daljše obdobje. Brez politike in vlade gotovo ne bo šlo, toda prav je, da se debata skuša ogniti strankarskim konfliktom. Realno jih je pričakovati, saj ljudje tudi svoje lokalne interese pogosto uveljavljajo prek strank, ker so te politično zelo učinkovite. Predvideti je torej treba, kako se bodo ti konflikti premagovali. Res da je Državni svet po svoji institucionalni strukturi nestrankarski, ne vem pa, če je tudi »nadstrankarski« - v smislu močne politične institucije, ki je imuna na strankarsko obarvane politične razprtije. Je že prav, da je bistveno angažiran pri tem projektu, saj bi ga bilo tudi smiselno preoblikovati ali mu vsaj dodati kakšne dodatne pristojnosti, najmanj v zvezi s pokrajinami oziroma lokalno samoupravo (star predlog ustavnopravne stroke). Zavoljo izrazito nadstrankarskega interesa pri oblikovanju pokrajin bi bilo smiselno (še) bolj angažirati Predsednika republike kot pomemben integracijski element v naši ustavni ureditvi.

Pri določanju števila pokrajin se zdi ideja vezanosti na mestne občine dobra. A pogrešam povezavo s t. i. historičnimi deželami, ki so se pri nas pričele razvijati že vse od poznega srednjega veka naprej in so dodobra zaznamovale našo kolektivno zavest. Nujna bo torej udeležba zgodovinske stroke, da se pokrajine navežejo na svoje zgodovinske korenine. To je tako očitno, da ne dvomim, da so zgodovinarji že pomembno vključeni v skupino strokovnjakov.   

Tudi prenos določenih državnih pristojnosti na pokrajine je ustavna nujnost, saj jo zapoveduje 3. odstavek 143. člena. Sicer pa je to potrebno tudi z vidika decentralizacije Slovenije, ki je že od ustanovitve naprej močno centralizirana država, kjer je bila lokalna samouprava še bolj odrinjena od centra z njenim drobljenjem in ustanavljanjem občin v »vsaki slovenski vasi«. Protiutež temu oziroma nadomestilo za manko državnih pristojnosti na nižji ravni so bile posamezne parcialne rešitve, kot je bil denimo nekdanji županski lobi v parlamentu, zastopstvo lokalnih interesov v Državnem svetu, skupnost občin Slovenije, itd.

Torej, projekt vreden vse podpore, vsi skupaj pa pokažimo vsaj delček konstruktivne državotvornosti, da ga naposled le izpeljemo.