V začetku devetdesetih prejšnjega stoletja smo šli vsak svojo pot in v zadnjih dvajsetih letih smo se na različnih družbenih področjih razvijali različno. A kljub vsemu si zavoljo dobršnega dela skupne zgodovine ostajamo primerljivi in prav je, da se tudi drug od drugega učimo. Predvsem glede dobrih zgledov.
Eden od takšnih zgledov prihaja iz sosednje Hrvaške, torej najmanj balkanske od Balkana, nam torej najbolj podobne dežele. Zakaj gre? Kje so tu kakšni zgledi?
Vsakdo, ki je letošnje poletje dopustoval na hrvaški obali, je najbrž doživel nekaj podobnega, kot smo sami. Nekega dne smo se denimo krepčali v nekem bistroju, drugi dan, ko smo to želeli ponoviti, pa je bil ta že zapečaten. Da, prav berete: dobesedno zapečaten! Z rdečo vrvico čez režo med vrati in okvirom vrat in s pečatoma na vsaki strani. Zraven pa je viselo natisnjeno opozorilo Ministrstva za finance oz. pristojne davčne uprave, češ da poškodovanje ali uničenje tega pečata predstavlja kaznivo dejanje, za katerega je celo lahko izrečena tudi zaporna kazen. Pa to ni bil edini primer: podobna usoda se je pripetila tudi vsaj dvema manjšima pekarnama, kjer smo se na poti na plažo navadno ustavljali po kakšen rogljič ali slanac. In to v malem Puntu na otoku Krku, ki ne premoge kakšne pretirane turistične ponudbe. Ti lokali in trgovinice so bili denimo zaprti lahko le kakšen teden ali deset dni, toda vmes se je moralo zgoditi nekaj pomembnega, da je lastnik lahko zopet odprl lokal. Le kaj? Lahko le domnevamo: plačati je moral kakšen davek, s plačilom katerega je zamujal, nabaviti si t. i. fiskalno blagajno, pričeti dosledno izdajati račune – brez kakšnih viškov v blagajni.
Zakaj to omenjam in kaj ima to opraviti z našo predrago podalpsko deželico? Gre namreč za neko odločenost naše sosede, da uredi določene stvari v državi, kar lahko pri nas pogrešamo. Da gredo do konca, da je izvršba ali izvršitev odločbe resna zadeva, ki jo je treba dosledno izvesti. Da je treba zakonodajo dosledno in brez izjeme spoštovati in zato nadzoru posvetiti veliko pozornosti: s tem tudi sredstvom in osebju. Da to ni le družbeno pravično, temveč da se tudi splača glede pozitivnih učinkov na nacionalno ekonomijo.
Tu se zdi, da v tem smislu v zadnjem času le capljamo za našo sosedo: oni so se pred nami resno spopadli s korupcijo (najprej je bil primer Sanader, šele nato »naša Patria«); že prej, pred nami so spreminjali kazensko zakonodajo glede zaplembe premoženja nezakonitega izvora; pred nami so objavili seznam največjih davčnih dolžnikov; pred nami so uvedli tudi t. i. davčne blagajne; že kar nekaj časa, celo nekaj let prednjačijo glede preganjanja črnograditeljev (mi pa smo šele v zadnjem času odkrili Jakličevo kmetijo in Türkovo vilo) itd. Toliko zadev, da to ni več le slučaj. Res se lahko kaj naučimo od Balkana – četudi od najmanj balkanskega.
Kaj je torej botrovalo že večkrat omenjenemu prevzemanju tovrstne prve violine na Zahodnem Balkanu s strani Hrvaške? Verjetno po eni strani močan veter v krilih ob vstopanju v Unijo, po drugi strani pa precejšnja enotnost ali konsolidiranost naroda kot nujna posledica sicer tragične osamosvojitvene vojne.
Kaj pa druga plat medalje oz. druga plat te odločne in učinkovite zgodbe, ki zadeva varstvo ali kršenje človekovih pravic? Denimo zaprtje pekarnice nadvse garaškemu Kosovarju, ki so mu v blagajni našli »višek« 10 lip? (Četudi govorici nekako ne verjamem in se mi zdi da jo je sproduciral sam nepošteni lastnik.) Prav lahko, da se dogodi tudi kakšen prekomerni ali nesorazmerni poseg v dobrine domnevnih kršiteljev. Tu je treba gledati od primera do primera. A zavoljo tega ne gre spodkopavati zagona in odločnosti, da se zadeve čim bolj uredijo.
Enostavno bi tudi pri nas morala država narediti večji red na teh področjih, to pa bi zahtevalo njen večji vložek v okrepitev nadzora in angažiranje dodatnih nadzornikov. To bi bila investicija države, ki bi se ekonomsko splačala in bržkone poznala v državni malhi. Preveč je še pri nas kroničnih utajevalcev davkov, kršilcev delovnopravne, visokošolske, gradbene, finančne, in druge zakonodaje. Ti so še vedno tako uspešni v iskanju lukenj, da zgleda naš pravni sistem kot pravi švicarski sir. Da spravimo državo v red in povzdignemo načelo pravne države na višji nivo, niso dovolj le odmevni kazenski primeri z ulovljenimi tajkuni. Kaj pa »tajkunčiči«, ta podrast pravih tajkunov, ki morda na prvi pogled ne kršijo kazenske zakonodaje, vendar ni njihova sleparija glede davčne, delovnopravne, visokošolske, finančne in druge javnopravne zakonodaje nič manjša?
To bi bil resnični nacionalni interes, ki mu je vredno slediti, saj bi tako iz Slovenije naredili bolj pravno urejeno okolje, ki bi bilo bolj privlačno tudi za tuje investicije. To bi bila investicija, ki se ne bi povrnila le duhovno, temveč tudi materialno. In hočeš nočeš nam pri tem ravno v preteklosti toliko podcenjevani Balkan nastavlja ogledalo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
