c S
Starost sodnikov
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
27.03.2017 Ob zadnjih predlogih Predsednika države in imenovanjih v Državnem zboru ustavnih sodnikov, od katerih so kar trije od devetih (iz zadnjih dveh imenovanj) stari le nekaj čez 40 let, se je v javnosti zastavljalo vprašanje primerne starosti za (ustavnega) sodnika. Seveda je tu težko posploševati, saj je tudi kakšen mlajši sodnik lahko tudi »zrelejši« od sicer po letih starejšega sodnika, kajti vemo, da nekateri dozorijo prej, drugi kasneje, nekateri pa nikoli.

V tej kolumni bi želel razmišljati o neki idealni starosti za posamezne sodniške funkcije, če ta sploh lahko obstaja. Težko je posploševati, kot že rečeno. Toda na nivoju sistema se neka starostna meja mora postaviti, zato da se zajame vsaj povprečje kandidatov in lažje, tudi bolj jasno in predvidljivo obvladuje sistem. 

Razmišljam predvsem o primerni starosti za nastop sodniške funkcije v rednem sodstvu kot tudi na ustavnem sodišču.

Trenutna zakonsko določena starost 30 let kot starostni pogoj za imenovanje v sodniško funkcijo se mi zdi povsem nerealna. Na eni strani ob malo razpisanih novih sodniških mestih in velikemu številu kandidatov za ta mesta ga skoraj ni posameznika, ki bi mu uspelo postati sodnik že pri teh letih. Ker izkušnje nekaj štejejo tudi v tem primeru, se starostna letvica vse bolj premika proti 35 letu, če že ne vse bolj proti 40 letu. Sam s tem nimam težav, saj se mi zdi pomembno, da sodnik postane zrela osebnost, vsaj s kakšnimi 10 leti delovnih izkušenj. Tudi na takšen način bo poleg strokovnega znanja, ki mora biti prvi pogoj pri izbiri, pred strankami na sodišču zbujal in seveda tudi dejansko imel večjo avtoriteto kot nekdo v »rosnih« 30 letih.

Poleg tega se pričakovana življenjska doba daljša in tudi psihološki razvoj posameznika je takšen, da mladi kasneje »dozorevajo«, kot so nekoč. Tako se zdi, da vse poti vodijo k temu, da se tudi formalna starostna meja za vstop v sodniški poklic premakne malce navzgor, saj je takšna bistveno bolj realna kot trenutna, ki je določena z zakonom.

Kaj pa ustavni sodniki? O tem je bilo zdaj veliko govora. Tudi tu je starostna meja določena zakonsko.

In tudi tu se mi zdi ta prenizka. Na eni strani imamo vse več rednih sodnikov, praviloma na prvi stopnji, katerih starost ob prvem imenovanju je že skoraj slabih štirideset let, na drugi strani pa je v sedanji sestavi kar tretjina ustavnih sodnikov, ki so skorajda njihovi vrstniki. Tu nekaj ne štima, žal. Res je Ustavno sodišče kolegijski organ, pa bodo njihovi starejši kolegi malce dvignili starostno povprečje in tako ubranili javno podobo tega sodišča kot »moralnega zakonodajalca«, ki ga odlikuje ne le najvišja mera (ustavno)pravnega znanja, temveč tudi še posebej velik občutek za modre odločitve. To so »celostne« in daljnosežne odločitve. Prav modrost pa prinesejo šele leta in z njimi izkušnje, ki prinašajo celovitost pogleda, namesto mladostne fragmentiranosti, pa čeprav še tako pedantne.

Meni se zdi bližja starostna meja za ustavne sodnike Abrahamovih 50 let. Tudi v simbolnem, arhetipskem smislu. Ta funkcija bi moral pomeniti šele vrh kariere nekega eminentnega pravnega strokovnjaka. Idealno se mi zdi, da bi takšen ustavni sodnik imel po koncu mandata pogoje za upokojitev. Da bi se na takšen način častno »umaknil« in prepustil ustavnosodno bojišče mlajšim silam. Ne pa, da si mora po koncu mandata eminentni pravnik iskati službo naokoli, prositi, da ga kdo angažira, da se preživi do zaslužene upokojitve - kar se je tudi že dogajalo pri nas in se mi ne zdi dostojno. Sodnik mora soditi neodvisno in nepristransko, ne glede na razne interese v ozadju, in to tem interesnim skupinam ne prija. Tudi zato ima lahko ustavni sodnik po koncu mandata probleme pri iskanju službe.

Lahko pa gre po koncu mandata tudi za težave praktične narave. To je lahko predvsem problem ustavnih sodnikov iz akademske »kvote«, saj jih bo fakulteta kljub mirovanju njihove službe težko čakala devet let, ne da bi angažirala novih sodelavcev, potem ko pa pridejo nazaj, pa jim bo težko zagotovila dovolj pedagoških ur. Tu je bistveno lažje rednim sodnikom, ki jih »stara« služba čaka.

Kakor koli že, zdi se, da realno življenje narekuje dvig starostnih letvic tako za redne kot ustavne sodnike in da nadaljnji razvoj družbe nikakor ne bo šel nazaj, temveč kvečjemu še bolj v smer tu zapisanih argumentov za spremembo.