c S
Ločena mnenja vrhovnih sodnikov in enotna sodna praksa
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
18.01.2016 Z velikim zadovoljstvom sem pred dnevi v časopisju prebral novico o nameri, da Ministrstvo za pravosodje ob reformi kazenskega postopka v ZKP uvede tudi ločena mnenja za vrhovne sodnike v posameznih zadevah. To je v meni vzbudilo upanje, da se reforma pravosodja premika v pravo smer. Da bomo korak za korakom posodabljali naš pravosodni sistem, ki se – v primerjavi z zahodom in severom Evrope – vendarle zdi še preveč okostenel. Morda pričakujem preveč, a vendarle se to zdi vsaj signal, poskus, da se še preveč formalistično in v toge uradniške vzorce ukalupljeno pravosodje premakne naprej.

Obenem je bilo omenjeno, da so načrti še drznejši, da bi možnost ločenih mnenj za vrhovne sodnike uvedli tudi na civilnem in upravnem področju. To se mi zdi še boljša varianta, v smeri večje diskurzivnosti in transparentnosti najvišje sodniške argumentacije. Sam podpiram to drugo rešitev: naj se uvede za vse oddelke Vrhovnega sodišča, pri čemer se zdi možnost takšnih ločenih mnenj najbolje zapisati kar v Zakon o sodiščih, da bi veljala za vsa področja pristojnosti odločanja Vrhovnega sodišča. Ne pa najprej v ZKP, nato v ZPP in naposled še v ZUS.

No, močno upam, da Ministrstvo za pravosodje v tej nameri ne bo omagalo in bo sledilo svojim velikopoteznim načrtom.

Imam pa še eno zadevo »na duši«, ki bi jo rad delil z bralci in ki se nanaša na sodno prakso. O tem sem že precej pisal, pa je očitno še treba.

Spet se kot ena stalna mantra v strokovni javnosti ponavlja problem enotne sodne prakse, ki da se nikakor ne poenoti. In s prstom se kaže na glavnega krivca, ki da tega ne uspe popraviti: Vrhovno sodišče. To se brani, da se s to željo po enotnosti te pretirava, saj da je življenje že tako ali tako silno spremenljivo in da tudi sodna praksa ne more biti drugačna.

Pri tem pa se pozablja, da smo vsi skupaj ujetniki zgodovine in svoje pravne družine, četudi bi lahko bilo tudi drugače. Na kaj pri tem mislim? Na primerjavo med doktrino ustaljene sodne prakse in njeno »sestro« enotno sodno prakso iz evropske celinske pravne družine na eni strani ter doktrino stare decisis iz družine common law na drugi strani. Po svoji normativni moči, ki jamči večjo stabilnost, doslednost ter jasnost sodne prakse je prva nujno le surogat druge. Po moje bi bil potreben le rahli doktrinarni premik v glavah, da bi tudi mi uveljavili pravo formalno precedenčno veljavo naših sodb oz. vzorčnih ali modelnih sodb najvišjih sodišč. Jasno, da to ne bi bil nekakšen eliksir, ki bi rešil vse naše težave, toda marsikaj bi bilo lažje in bolj jasno. Saj smo v dobi pravnega realizma, ki se počasi širi tudi nad našim ozemljem, temu že precej, precej blizu …

Dandanes bi se to dalo storiti, saj so v modi takšni ali drugačni »pravni transplanti« (sintagma Alana Watsona), ki – če si malce sposodim medicinsko izrazoslovje – kot tujki ali tuji organi iz »donatorjev« prav lepo zaživijo in funkcionirajo v organizmu prejemnika. Pomislimo le na institut plea bargaining, ki smo ga iz tipičnega instituta sistema common law vgradili v naš kazenski postopek (kot institut priznanja krivde obdolženca) in kako nam lepo funkcionira. Seveda moramo biti pri tem vsebinski oz. pragmatični, ne pa formalistični in ozki, rigidni. Aja, plea bargaining so v svoje kazenskoprocesne sisteme prej vpeljale nekatere druge evropske celinske države in šele, ko se je tam dobro izkazal, smo ga sprejeli tudi mi.

Po doktrini stare decisis tudi pri nas bi bila vsaka tipična sodba Vrhovnega sodišča precedenčna oz. modelna (erga omnes) za vsa sodišča (višja kot tudi okrožna in okrajna), dokler ne bi te svoje sodne prakse Vrhovno sodišče morda spremenilo. Potem bi tudi sodbe višjega sodišča zavezovale (erga omnes) okrožna in okrajna sodišča znotraj krajevne pristojnosti višjega sodišča. S tem pa se jasno ne bi povsem izognili deloma različni sodni praksi med različnimi višjimi sodišči (in posledično tudi med okrožnimi in okrajnimi), saj je doktrina stare decisis predvsem vertikalni sistem, toda le če in dokler neka tipična zadeva ne bi prišla do Vrhovnega ali Ustavnega sodišča.

Tudi stare decisis seveda ni čarobna paličica. A kakšno podvajanje, nejasnost in zmedo bi že rešila.