c S
Argument večine v sodstvu
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
23.11.2015 V naši laični in strokovni javnosti še vedno odmeva odločitev Ustavnega sodišča, ki je omogočila referendum o noveli ZZZDR glede spremembe definicije zakonske zveze. O sami vsebini odločitve tu ne bom podrobneje razpravljal, naj na splošno le nakažem, da se mi po vsebini zdi prepričljiva in sem eden tistih, ki jo podpiram. Sicer pa me tu bolj zanima sistemski vidik t. i. argumenta večine, ko gre za njegovo uporabo v sodnih postopkih.

Argument večine je seveda tipični izraz demokratičnega odločanja, ki je potreben, da voz odločevalcev ne obstoji, ampak se premakne naprej. Prav gotovo pa to niti v demokraciji ni idealen način odločanja. Ideal odločanja je soglasje: tako v politiki kot v pravu. Jasno pa, da kot takšnega štejemo le tisto soglasje, ki je izraz odločevalčeve povsem avtonomne volje. Sicer lahko govorimo o prisili. Toda večja, kot je skupina odločevalcev, manjša je zavoljo njihovih različnih vrednot in pogledov možnost, da bo do soglasja prišlo.

Neizpodbitno pravilo pa je, da večja, bolj otipljiva, kot je večina, bolj legitimna bo odločitev. Če so pogoji za takšno odločitev torej svobodni.

Ker je pri političnem odločanju soglasje nekakšna utopija, ga za pomembnejše odločitve »nadomešča« kvalificirana večina. Ta je tudi smiselna pri npr. t. i. »hibridnem« postopku odločanja Sodnega sveta, ki sprejema  pomembnejše odločitve z dvotretjinsko večino, tj. osem glasov od enajstih. Kvalificirana večina je torej smiselna, ker gre za večji senat. Saj ko imamo manjše senate (sodišč) je zahteva po kvalificirani večini celo (logično) nemogoča, saj je npr. pri tričlanskem senatu vsaka še tako tesna večina, ki pa je edina možna večina, že hkrati tudi dvotretjinska.  

Plenum Ustavnega sodišča pa je v svoji polni sestavi v bistvu velik senat. Zato bi kvalificirana večina bila možna in tudi še kako smiselna, kar je že pred časom zagovarjal Matevž Krivic. To bi bistveno povečalo legitimnost njihovih odločitev. Že res, da bi se do takšne večine včasih težko prebili, a bi ta tudi trdneje stala. Po drugi strani pa tudi ni toliko veliko primerov odločitev tega sodišča s tesno večino, da bi to bistveno oviralo njegovo delo. V nasprotnem primeru, če ne bi dobili večine npr. šestih sodnikov, bi seveda veljala drugačna odločitev.

K vrednosti argumentacije in razvoju prava veliko prispeva tudi transparentnost argumentiranja, ki ne izhaja le iz obrazložitev, temveč tudi iz ločenih mnenj k večinski odločitvi sodišča. To je pri nas seveda odlika ustavnega sodstva. Morda bi bilo celo smiselno, da bi vsak ustavni sodnik, ki bi nasprotoval večinski odločitvi, moral pojasniti, zakaj nasprotuje? Mislim, da bi to še povečalo vrednost odločitev in njihovih obrazložitev skupaj z ločenimi mnenji.

Tu pa ne morem mimo (ponovne) kritike -- zdaj sicer z vidika razpravljanja o argumentu večine v sodnih postopkih – ne dovolj transparentnega odločanja rednih sodišč. De lege ferenda bi kazalo kaj storiti vsaj na nivoju Vrhovnega sodišča, če že ne tudi pri višjih sodiščih. Splošni model obrazložitev sodišč, ko so v »generalijah« sodbe navedeni člani oz. članice senata in podpisan njegov predsednik oz. predsednica, zamolči morebitna nasprotna mnenja tistih sodnikov oz. sodnic, ki so ostali v manjšini. Saj v določenih primerih, ko do tega dejansko pride, pomeni na zunaj enotna odločitev sodišča nekakšno fikcijo, kjer so nasprotujoči sodniki oz. sodnice »zamolčani« v večinskem mnenju. To seveda za same sodnike ne predstavlja problema, saj oni že vedo, kaj so v določeni zadevi menili in kako so glasovali, samim udeležencem postopka pa, ker je razpravljanja in glasovanje in camera, ostane lahko celo vtis, da jim je bilo morda(!) tudi kaj zamolčano.

Seveda bi takšno ločeno mnenje npr. višjega sodnika stranke s pridom izkoristile v svojem izrednem pravnem sredstvu na Vrhovno sodišče, a to pomeni, da bi moralo biti mnenje večine na višjem sodišču zavoljo tega še bolj prepričljivo, da bi instančno presojo zdržalo. Hkrati pa bi moralo biti tako kakovostno tudi mnenje Vrhovnega sodišča, če se denimo ne bi strinjalo z nasprotnim mnenjem »manjšinskega« sodnika.

Do podobnega razmerja bi lahko prišlo tudi na relaciji med Vrhovnim sodiščem in Ustavnim sodiščem. Navidezno bi to na krajši rok sicer šlo bolj v prid strankam, sodiščem bi pa še dodatno zapletlo delo. Toda na daljši rok pa se zdi, da bi pridobili predvsem pravo, argumentacija sodišč in tudi sodniki ter sodnice sami.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.