V splošni razpravi so poslanke in poslanci podali nekaj zanimivih predlogov, ki bodo tako ali drugače upoštevani v nadaljnji proceduri. V tej kolumni razmišljam glede nekaterih predlogov, ki so se mi v splošni razpravi zdeli najbolj bistveni. Tu pišem predvsem kot profesor prava, razmišljujoč pravnik, ki si je v nekaj letih članstva v Sodnem svetu kot t. i. »zunanji član«, pa tudi po številnih delavnicah ENCJ, vendarle nabral nekaj znanja in izkušenj glede delovanja tega organa. Sicer pa se mi mandat tako ali tako izteče v slabem letu in pol, kar pomeni, da bodo spremembe koristne predvsem za naše naslednike v tem organu.
Najprej se mi je zdel zanimiv ustavni argument glede sestave Sodnega sveta, pri čemer v enajstčlanski sestavi v razmerju 6 proti 5 prevladujejo sodniki, ki da češ tako nadzirajo sami sebe. Četudi je to ustavna materija, ki se najbrž v tej fazi ne bo odpirala, bi želel odgovoriti na določene bojazni, češ da Sodni svet deluje kot nekakšna podaljšana roka popolne »sodniške samouprave«. Sicer je bilo v razpravi tudi izpostavljeno, da so v nekaterih sodnih svetih razmerja še bistveno bolj v prid sodnikom. Tako je npr. v Italiji, kjer je znano, da sodniki zlahka preglasijo zunanje člane, pri čemer se slednji pogosto hudujejo nad tem. Pri nas je to bistveno težje, kajti vse pomembnejše odločitve zahtevajo dvotretjinsko večino, ki jo sodniki sami nikakor ne morejo doseči. To sem večkrat izpostavil tudi na delavnicah ENCJ in jo je ta mreža kot dobro prakso celo zapisala v eno izmed svojih vsakoletnih poročil. Po drugi strani je ENCJ že dolgo nazaj sprejela minimalni standard, da sodniki v sodnih svetih ne smejo biti v manjšini! Tako ima denimo nizozemski sodni svet, ki denimo upravlja z denarjem za celotno sodstvo (z več kot milijardo evrov), dva sodnika in dva zunanja člana.
V zvezi s članstvom odvetnikov v Sodnem svetu se je tudi odprlo vprašanje, ali je smiselno, da so vključeni, če pa so stranke v sodnih postopkih in se na ta način zlahka »maščujejo« sodnikom za kakšne prejšnje neugodne odločitve. Mislim, da je takšen argument zelo šibek in bi lahko veljal tudi za sodnike, predstavnike nižjih sodišč v Sodnem svetu, ki bi se lahko »maščevali« višjim sodnikom za neugodne odločitve na instanci. Člani Sodnega sveta morajo tako ali tako biti odgovorne osebnosti, ki bodo odločale ad rem in ne ad persoman, zato tudi Poslovnik Sodnega sveta v takšnih »občutljivih« zadevah terja izločitev. Nekateri sodni svet po Evropi (denimo vsaj belgijski) pa poznajo tudi posebne etične kodekse za člane sodnih svetov, katerih namen je ustvarjanje dodatnega zaupanja strokovne in širše javnosti v integriteto članov teh institucij. Poleg tega pa 131. člen Ustave povsem jasno odpira možnost za sodelovanje odvetnikov v tej instituciji, in če bi zakon to onemogočil, zaprl, bi slej ko prej bil protiustaven.
Nadalje se je zastavilo tudi vprašanje bolj transparentnega delovanja Sodnega sveta, pri čemer naj bi bile njegove seje javne, ki pa bi se po potrebi, če bi se razpravljalo o osebnih podatkih kandidatov, tudi lahko zaprle. Mislim, da člani Sodnega sveta s tem ne bi imeli nikakršnih težav, saj npr. že zdaj (zvočno) snemamo razgovore s kandidati za sodniška mesta. Ker pa kot »kadrovik v sodstvu« večino časa namenjamo ravno posameznim kandidatom, kjer je zelo veliko osebnih podatkov, se iz pragmatičnih (praktičnih) razlogov postavlja vprašanje, ali bi vendarle morale biti seje pretežno ali večino časa zaprte, in kakšna bi sploh bila dodana vrednost njihovega odpiranja, če ne le izključno simbolična. Sicer pa je v evropskem merilu najbolj javnosti odprt sodni svet, kjer se njegove seje prenašajo na televiziji, bolgarski, kjer so se odločili za takšen korak zaradi velikih problemov glede korupcije v sodstvu. Sicer pa moram razkriti, da vsaj v očeh razvite Evrope bolgarski sodni svet ni kakšen ideal, po katerem bi se bilo smiselno zgledovati.
Presenetljivo so nekateri poslanci razpravljali tudi o možni profesionalizaciji članstva v slovenskem Sodnem svetu, o čemer niti Ministrstvo ne Vlada nista razmišljala (verjetno bolj zavoljo ekonomske računice, četudi ta ni nujno, da bi bila drugačna). Mislim, da bi vsekakor morali razmišljati v tej smeri in pri tem posnemati večino evropskih sodnih svetov, kjer je vsaj delež članov redno zaposlenih ali so redno zaposleni na sodnem svetu vsaj v določenem deležu. To vendarle prispeva k večji kakovosti dela vsake institucije. Pa tu nikakor ne pristavljam svojega lončka, saj je »moja kvota« v Sodnem svetu tako ali tako v zaključni fazi svojega šestletnega mandata, ampak razmišljam o naslednikih. Vsaj predsednik ali predsednica bi morala biti polno ali vsaj polovično zaposlena, zato da ima strokovna služba vodstvo sveta nenehno »pri roki«. Idealno bi sicer bilo, da bi v podobnem delovnopravnem položaju bila en sodniški ter en zunanji član Sodnega sveta. Na ta način bi se vsekakor (še) izboljšala kakovost dela tega organa. Tudi sam menim, da je t. i. častna funkcija v tem organu nekako že preživeta in da jo mora vsaj deloma zamenjati ali vsaj dopolniti bolj profesionalna usmeritev.
Skratka, predlogi v splošni razpravi so bili zanimivi, nekateri zelo koristni, predvsem pa je pomembno, da poslanke in poslanci res preigrajo ter pretehtajo vse možnosti, da bodo na koncu sprejeli zakon, ki bo vzdržal dalj časa, ne pa da ga bomo čez leto dni spet odpirali in popravljali.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
