c S
Slovenski Sodni svet ni preprosto »sodniška samouprava«
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
21.01.2019 Cenim kritiko sodstva, slovenskega in drugi sodnih svetov s strani fakultetnih kolegov. Kritičnost je način, da nenehno izboljšujemo postopke, odpravljamo pomanjkljivosti in popravljamo napake. Le tako lahko napredujemo. Na ta način maksimalno podpiram tovrstno »svobodo izražanja«, še posebej strokovno, akademsko, pluralizem in trg idej, ki dela družbo boljšo, plemenitejšo. V tem istem, liberalnem duhu se tudi sam tu in tam oglasim. Tokrat malce oponiram nekaterim drugačnim mislim glede imenovanja sodnikov, češ da ni dobro, da to funkcijo izključno prevzame Sodni svet in da je za nas bolje, da ostane pri Državnem zboru.

Misel, da »mednarodni dokumenti od vseh možnih modelov izrazito forsirajo prav italijansko različico sodniške samouprave, ki jo razglašajo za t. i. EU-model sodnega sveta«, in da se »po njem v bistvenem zgleduje tudi slovenski model« (Zobec, Imenovanje sodnikov, IUS-info kolumna z dne 7. 1. 2019), se mi zdi povsem zgrešena. Glede »mednarodnih dokumentov« ne bi dal roke do cela v ogenj, a v okviru ENCJ, kjer sem vendarle na različnih delavnicah in sestankih prebil kar nekaj let, lahko zagotovim, da Italijani in njihov sodni svet v tej mreži igrajo bolj obskurno vlogo. Čeprav se trudijo, da bi bili slišani in v vseh možnih komisijah in so tudi osnovali ENCJ. Danes je zgodba drugačna, saj prednjačijo Nizozemci, Belgijci, Angleži…

Še manj je italijanski model nekakšen zgled za Slovenijo. Za to lahko navedem kopico argumentov, ki kažejo na precejšnjo razliko. Prvič gre pri Italijanih za t. i. veliki sodni svet, ki je pristojen ne le za sodnike, temveč tudi za tožilce. To je v Sloveniji povsem ločeno. Drugič imajo v italijanskem sodnem svetu veliko večino sodniki in so zunanji člani (npr. profesorji) redno preglasovani, o čemer mi je pogosto tarnal profesor civilnega prava iz Ferrare, Alessio Zaccaria, s katerim sva so-vodila vsaj dve projektni skupini ENCJ. Pri nas je razmerje rahlo v korist sodnikov, se pa za najpomembnejše odločitve zahteva dvotretjinska večina, kar pomeni, da sodniki ne morejo enostavno preglasovati ne-sodnikov, kot tudi obratno. Tretjič je večina članov italijanskega Consiglio superiore della magistratura redno zaposlenih v sodnem svetu za čas trajanja mandata in jim prejšnja služba miruje, pri nas pa seveda ne. Četrtič predseduje (četudi zgolj formalno) italijanskemu sodnemu svetu Predsednik republike kot eminentna politična osebnost, pri nas pa v strukturi nimamo nobenega politika po funkciji.

Tudi enostavno enačenje Sodnega sveta s samim sodstvom – češ, da v tem telesu izbirajo sodnike v imenu sodstva »skrbno izbrani in preverjeni sodniki, ki imajo v Sodnem svetu večino« (Zobec, prav tam), se mi zdi milo rečeno pretiravanje. V vseh šestih letih mojega članstva se ne spomnim primera, da bi se pri kakšnem odločanju polarizirali skupini sodnikov in zunanjih članov, kjer bi sodniki zunanje člane enostavno preglasovali. Sodniki-člani so bili pogosto celo bolj kritični do kolegov sodnikov, kot smo bili zunanji člani. Poleg tega je slovensko ureditev dvotretjinske večine v Sodnem svetu projektna skupina ENCJ, ki se je v posebnem projektu ukvarjala z ureditvijo sodelovanja zunanjih članov v evropskih sodnih svetih, celo sprejela v svoje poročilo, ki je bilo predstavljeno na generalni skupščini ENCJ v Varšavi.

Ohranjati Državni zbor kot dokončni forum imenovanja sodnikov se mi zdi velika napaka. Ravno oba »zloglasna« primera zavrnitve kandidatov za višjo sodnico in vrhovnega sodnika sta dober primer zgrešene prakse. Državni zbor je seveda najpomembnejši forum demokratične javne razprave, a o strokovnih kompetencah, kar naj bi sodniki predvsem imeli, težko razpravlja, potem pa seveda glasuje brez obrazložitve. Oba kandidata za sodnika sta na koncu »padla« pod težo (povsem populističnih) argumentov, ki jih ne bi sprejel noben strokoven organ, saj so bili povsem neformalni.

Da pa s slovenskim Sodnim svetom ni vse lepo in prav, se pa absolutno strinjam. Zadnja reforma Sodnega sveta, ki bi omogočila bolj kakovostno delo, na žalost ni šla dovolj daleč. Na to smo vseskozi opozarjali. Novi prostori so seveda lepi, svoj zakon in proračunska postavka se tudi lepo sliši, a še pomembnejša je vsebina, za katero je organ pristojen. Nujno bi bilo treba povečati proračun, saj bi več denarja omogočalo več dodatnih strokovnih sodelavcev in tudi zaposlitev predsednika-ce oziroma tudi podpredsednika-co. To bi omogočilo kvalitetnejšo izvajanje pristojnosti v smeri nadgraditve izbirnih postopkov, primerno mednarodno aktivnost institucije, ki slej ko prej privede do domačih pozitivnih učinkov, pa tudi bolj proaktivno vlogo te ustavne institucije. Vsaj to pa Slovenija krvavo potrebuje, da se izboljša zaupanje javnosti v sodstvo. Tudi v tem smislu bi bilo mogoče razumeti zadnji odstop njegove članice, ki pa ga sicer ne podpiram, saj se da protestirati tudi drugače.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.