c S
Od sodnega uradnika do sodnika – prevrednotenje vrednot
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
05.09.2012 V zadnjem času se zopet odpira vprašanje družbene vloge sodniške funkcije pri nas – predvsem v zvezi s številnimi problemi v sodstvu: od premajhne učinkovitosti sodnikov glede preštevilnih sodnih zaostankov, prevelikega sodniškega formalizma, premajhne avtoritete sodišč med strankami sodnih postopkov in slabega splošnega družbenega ugleda sodstva.

Problemov se zavedamo vsi – že nekaj časa, pobude za njihovo reševanje pa se pojavljajo občasno. Tako je nedavno Ministrstvo za pravosodje in javno upravo pripravilo strategijo Pravosodje 2020 in jo vključilo v vladni program 2013-2020, s čimer naj bi pripomoglo tudi k razvoju sodstva. S problemi v sodstvu se ex offo ukvarja tudi Sodni svet Republike Slovenije. Tako je v zadnjih priporočilih ta izpostavil tudi naslednje: »Nujno je treba (še) okrepiti lik sodnika kot neodvisnega, strokovno suverenega, odgovornega, visoko izobraženega in odločnega izvrševalca sodne oblasti. Sodniki naj še posebej z razvijanjem človeških vrlin, s spoštovanjem sodniških etičnih načel ter s svojo delavnostjo, poklicno predanostjo, prizadevnostjo in pogumom (o)krepijo svoj ugled in ugled svojega poklica«. (opomba: Četudi sem pred kratkim postal član Sodnega sveta, je spodnje pisanje zgolj osebno razmišljanje.)

Zdi se, da so za izboljšanje položaja sodstva v Sloveniji potrebni korenitejši posegi, kot so bili do sedaj vse tja od leta 1994, ko je prišlo do večje reforme sodnega sistema. To pa je bil čas postavljanja zakonodajnih temeljev slovenske države. Toda za stanje, ki ga trenutno imamo, ni kriva le sedanjost, temveč v precejšni meri tudi zgodovinska dediščina. Teza tega prispevka namreč je, da se slovensko sodstvo še ni docela profiliralo kot ena izmed samostojnih vej oblasti. To ne mislim za formalni, tj. ustavno-normativni ali de iure nivo, kjer je to z Ustavo jasno zapisano, temveč za vsebinsko dimenzijo, ki naj napolnjuje to ustavno formo: od vloge sodnika do strukture in delovanja sodstva v celoti. Zgodovinskega bremena se pri nas sodstvo namreč še ni povsem otreslo, saj bo za to treba storiti še kaj korakov.

Lakmusov test za to bi lahko denimo bilo vprašanje, ali Slovenci sploh imamo kakšnega sodnika – kot ljudskega junaka. Npr. kot Angleži Edwarda Coka iz 16. stoletja, ki je še angleškega kralja prisilil, da se je držal zakonov, in tudi parlamentu zažugal, da ne sme sprejemati nerazumnih zakonov. Ali Američani Johna Marshalla na prehodu iz 18. v 19. stoletje, ki je – brez ustavnih, kaj šele zakonskih podlag – po zgledu zgoraj omenjenega Angleža tlakoval pot temu, čemur danes pravimo ustavna presoja (constitutional review). Pri nas pa je habsburška monarhija gojila kult dobesedno imenovanega 'sodnega uradnika'. Tako je Zakon o ureditvi sodišč iz leta 1896 določal, da opravljajo sodno funkcijo pri zbornih in okrajnih sodiščih lahko samostojni sodni uradniki oz. sodniki in pomožni sodni uradniki. Pri tem je lahko sodni uradnik postal vsakdo, ki je končal pravni študij, triletno pripravništvo in sodniški izpit, kot je tudi sodni uradnik lahko postal javni učitelj prava na pravosolovni in državoslovni fakulteti. Kot del seveda tistega uradništva, ki je monarhu kot izvršni oblasti pomagalo vzpostaviti absolutno državno oblast. V takšnih pogojih je sodni uradnik izdajal sodbe »V imenu Njegovega Veličanstva cesarja« kot sicer tedanjega predstavnika legitimne oblasti. Iz primeža izvršilne veje oblasti se sodstvo ni izvilo niti v času stare Jugoslavije, ko so sodniki že po Vidovdanski ustavi iz leta 1921 sodili v imenu kralja.

V t. i. malih zadevah (npr. tatvine, klevete, »motenjke«) je bilo tedanje sodstvo resda neodvisno, toda pravi pokazatelj neodvisnosti sodstva so dejansko t. i. velike, predvsem močno politično obarvane zadeve. V teh zadevah so sodišča po tedanji zakonodaji preganjala politične oporečnike tako habsburške monarhije kot Kraljevine Jugoslavije že zavoljo 'verbalnega delikta', tako da o kakšnem varstvu tovrstnih človekovih pravic ne more biti govora.

Iz izvršne v zakonodajno vejo oblasti naj bi legitimna državna oblast prešla po drugi svetovni vojni, vendar so se tu pojavila dva problema. Na eni strani enotnost oblasti sicer pomeni suverenost in vladavino ljudstva, kateri naj bodo podrejeni vsi državni organi, kar vsaj nominalno ne vzpostavlja sodstva kot samostojne veje oblasti. Po drugi strani pa je bilo ljudstvo suvereno le na papirju, de facto pa je niti oblasti vodila komunistična partija – torej v nekem smislu spet izvršna oblast: monarha torej ni zamenjala demokratična oblast, temveč oligarhija, v nekem obdobju celo diktatura. To pa je kot v času monarhije imelo različen vpliv na različne sodne zadeve. V čisto 'navadnih', vsakdanjih sodnih zadevah je bila neodvisnost sodne veje oblasti verjetno zagotovljena, vprašanje pa se postavlja glede neodvisnosti v zadevah večjega državnega pomena.

V primerjalnem pravu velja, da je centralna pravna figura v anglo-ameriških pravnih sistemih common law sodnik, v evropskih kontinentalnih pravnih sistemih pa profesor prava. To bi lahko rekli tudi za nemško pravo, ki si ga v našem evropskem kontinentalnem pravnem sistemu pogosto postavljamo za vzor. Ob številnih slavnih nemških profesorjih prava iz zgodovine, pozna kdo kakšnega nemškega sodnika kot veliko zgodovinsko osebnost? No, kljub podobnim strukturnim zgodovinskim izhodiščem glede uradniškega pedigreja nemškega sodstva pač ne moremo metati v isti koš z našim, kajti zahodne evropske demokracije so skupaj s sodstvom doživele precejšnje spremembe v obdobju po 2. svetovni vojni in nadalje v času 20. stoletja, medtem ko sta pri nas uradno 'odmirala država in pravo'.       

Z osamosvojitvijo se je v Sloveniji pričela razvijati zakonodajna veja oblasti, ki se je do določene mere prvič v slovenski zgodovini etablirala kot samostojna veja oblasti tako navzven kot navznoter. Tako je zakonodajna veja oblasti dobila pristojnost tudi glede imenovanja sodnikov in seveda sprejemanja zakonodaje za izvajanje sodne funkcije. V zadnjih dvajsetih letih lastne državnosti kakšnih zapletov med zakonodajno in sodno vejo oblasti kljub temu ni bilo zaznati. Zakonodaji je celo uspelo v Zakon o sodiščih umestiti tudi t. i. lustracijsko določbo, katere 'žrtev' je bil presenetljivo le sodnik Grgič. Toda Slovenija je svojo samostojno zakonodajno vejo oblasti dobila v času krize posredne demokracije, ko je težišče dejanske oblasti pravzaprav na izvršilni veji oblasti – še posebej to velja za parlamentarni sistem v zvezi s kooptiranjem vlade z vladajočo koalicijo. V tej zvezi je prihajalo do tenzij predvsem med sodno vejo oblasti in izvršilno vejo – v glavnem zavoljo manjše učinkovitosti sodne veje oblasti ter tudi plač sodnikov. Tudi v smeri večje učinkovitosti sodstva so se vseskozi spreminjale pravne podlage za njegovo delovanje, a zdi se, da so to bolj ali manj kozmetični popravki, ki v jedro problema ne sežejo.

Bistveno bolj učinkovite bi bile spremembe, ki bi sodno vejo oblasti vsaj delno približale anglo-ameriškemu modelu. Toda ne na način, kakor se anglo-ameriškemu modelu akuzatornega postopka približuje zakon o kazenskemu postopku, ko se na izvirno inkvizitorni postopek lepijo nenehne reforme v smeri akuzatornega postopka. Poleg tovrstnih reform se zdi pomembno poudariti, da so bile v preteklosti storjene tudi določene napake. Ena izmed takšnih je bila ex constitutione  podelitev trajnega mandata kar vsem sodnikov in sodnicam ob osamosvojitvi. Bistveno bolje bi se sodna veja oblasti izgrajevala, če bi se v trajni mandat ekipirala postopoma – po sistemu, da bi trajni mandat podelili najprej le tistim bolj izkušenim in z boljšimi ocenami, ostali pa bi vanj vstopali postopoma glede na zgoraj omenjena kriterija.     

Naš sodni sistem in tudi delovanje sodne veje oblasti bi bilo veliko kvalitetnejše, če bi imeli manj sodnikov, pa te bolj sposobne. To bi denimo dosegli, če bi se spremenil koncept sodniške funkcije, ki ne bi bila več karierna – torej »uradniška«, ampak bi bili najkvalitetnejši pravniki bodisi voljeni ali imenovani (to ni usodna razlika) zavoljo svojih zaslug v že dosežni, npr. kakšni 20 let dolgi karieri v enem izmed pravnih poklicev. S tem bi gotovo dobili kritično maso bolj kvalitetnih sodnikov, ki bi dvignili ugled sodniški funkciji v družbi. Seveda bi bilo treba takšne sodnike tudi bolje plačati – celo tako dobro, da bi bila to prestižna funkcija. Ob dobrem delovanju tudi sodnega sistema bi se prav gotovo v državno malho nateklo dovolj pobranih davkov in drugih prispevkov, da bi si to lahko privoščili. Obenem bi lažje zadeve lahko prenesli na njihove pomočnike in strokovne sodelavce. Seveda bi ob tem moralo »pravo« sodno varstvo biti zagotovljeno. 

Problem evropskega kontinentalnega sistema delovanja sodne veje oblasti, kar je še posebej pereče v državi s podobno zgodovino, kot je naša, zaradi zgoraj omenjenih dejavnikov, je tudi nekakšno »dvoglavo« vodstvo sodne veje, kar pomeni, da sodna veja oblasti kot enotnost nekako razvodeni in to škodi predvsem njej sami. Če si je predvsem ustavno sodstvo v zadnjih desetletjih na splošno zagotovilo visok družbeni ugled in to slej ko prej velja tudi za našo državo, se ta ugled v zadostni meri ni nekako uspel preliti v samo (redno) sodstvo. To za samo sodno vejo oblasti ni najboljše.

To je le torej nekaj utrinkov ob ponovnem premisleku o nekaterih problemih naše sodne veje oblasti. Naj bodo iztočnica za ponovno razmišljanje in morebitno debato o izboljševanju sodne veje oblasti, ki se zdi naslednja na vrsti, da poleg izvršilne in zakonodajne veje oblasti tudi sama doživi neke vrste primerno izpeljavo v našem ustavnem sistemu delitve oblasti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.