c S
Še o ločenih mnenjih vrhovnih sodnikov
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
15.02.2016 Montesquieu je v svojem najslavnejšem delu iz leta 1748 zapisal: »V monarhijah prevzamejo sodniki funkcijo arbitrov: skupaj razpravljajo, si izmenjujejo mnenja, sklepajo dogovore, prilagajajo svoja mnenja glede na mnenja drugih; manjšinska mnenja se vtkejo v večinska. Toda to ni v naravi republike.«

Le kaj bi veliki razsvetljenski mislec porekel npr. v zvezi z določbama prvega odstavka 113. člena ZKP (»Senat izdaja odločbe po ustnem posvetovanju in glasovanju. Odločba je sprejeta, če je zanjo glasovala večina članov senata.«) ter prvega odstavka 115. člena ZKP (»Posvetovanje in glasovanje je tajno.«)? Najbrž bi bil kritičen.

Toda danes je odsotnost ločenih mnenj (vsaj) na vrhovnem sodišču neke države EU vse bolj redkost – ne več pravilo, kar je veljajo v preteklosti. Od vseh držav članic EU je le sedem takšnih, ki ne pozna ločenih mnenj niti na ustavnih sodiščih (Francija, Italija, Belgija, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Malta). Sicer pa je kar 13 držav, ki dovoljujejo ločena mnenja ne le v ustavnem sodstvu, temveč tudi na vrhovnih sodiščih. Te države so npr.: Združeno kraljestvo, Švedska, Danska, Finska, Romunija, Portugalska, Poljska, Litva, Ciper, Španija, Grčija in Estonija. Podobno ureditev kot Slovenija, torej ločena mnenja le na ustavnem sodišču, pa poznajo še v Nemčiji, Češki republiki, Madžarski itd.

Zanimivo je, da kulturo brez ločenih mnenj goji danes kar pet od šestih ustanovnih članic EU, pa še v Nemčiji poznajo takšna mnenja le na ustavnem sodišču. Ni torej čudno, da takšno ureditev brez ločenih mnenj še vedno vztrajno brani Sodišče Evropske unije. Po zanimivi študiji Evropskega parlamenta in avtorice R. Raffaeli, Dissenting Opinions in the Supreme Courts of the Member States (obiskano 27. 1. 2016) se kot razloge za nadaljevanje kulture odsotnosti ločenih mnenj navaja: (i) ohranitev avtoritete sodišč in njihovih sodb; (ii) varstvo neodvisnosti sodnikov pred političnimi pritiski; (iii) zagotavljanje, da je končna odločba sodišča jasna in nedvoumna; ter (iv) zagotavljanje kolegialnosti med sodniki. Zagovorniki ločenih mnenj pa zagovarjajo: (a) ohranitev integritete posameznih sodnikov, njihove moralne neodvisnosti ter svobode govora; (b) izboljševanje kakovosti sodb ter njihove prepričljivosti; (c) zagotavljanje transparentnosti ter (d) izboljševanje dialoga s prihodnjimi sodišči ter nižjimi sodišči.

Kaj pa slovenska situacija? Osebno menim, da se argumenti, ki še vedno nasprotujejo ločenim mnenjem v rednem sodstvu, zdijo zastareli oziroma preživeti: sodnikom se ni treba več bati »kralja« niti politike, saj imajo trajni mandat. Kako pa bodo del neodvisne veje oblasti, če se bodo bali politikov. Strah pred politiko, še posebej pred izvršilno vejo oblasti, bolj spominja na čase, ko so bili sodniki naše pravne družine še sodni uradniki. To pa mora biti že preživet koncept, če želimo dobiti sodnika oziroma sodnico, ki bo avtonomna, neodvisna in pogumna osebnost.

Enostavno si ne predstavljam situacije, ko nek vrhovni sodnik, ki se ne strinja z večino v senatu in ima po svojem mnenju dobre argument za to, tega ne more izraziti v svojem ločenem mnenju in mora svoje kvalificirane argumente oziroma razloge, kot argumenti vrhovnih sodnikov gotovo so, preprosto »požreti«. Lahko sicer glasuje proti, vendar tega javnost ne bo izvedela iz obrazložitve. Kje sta potem transparentnost in javnost izvrševanja sodne funkcije? Je to lahko (še) v skladu z Ustavo? Po moje ne.

Vse bolj se zdi, da so zavoljo nove funkcije, ki jo pridobiva sodnik v evropski kontinentalni pravni družini v smeri krepitve sodne veje oblasti, tisti, ki govorijo zoper ločena mnenja rednih sodnikov, vse bolj v manjšini. Argumenti, ki pa govorijo v njihov prid, postajajo vse bolj relevantni in, kot slišimo tudi pri nas, je le še vprašanje časa, kdaj bodo prevladali.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.