Že pregovorno velja za naše sodstvo, da so v njem predstavnice nežnejšega spola v veliki večini. To predvsem velja za sodišča prve stopnje. Tu je sodnic več kot 80 %, kar je tudi najvišja številka v EU – podatke jemljem iz poročila Justice Scoreboard za leto 2018. Pri tem se ravnotežje med spoloma izenačuje višje, ko gremo v sodni hierarhiji (na višjih sodiščih še okoli 73 % sodnic), pri čemer so na Vrhovnem sodišču v večini moški sodniki (s 60 %).
Kako pa je kaj v drugih državah EU? Najvišjo številko glede odstotka prvostopenjskih sodnic najdemo v bivših socialističnih državah ter nekaterih mediteranskih oziroma južnih evropskih državah (torej dediščina socializma ni edini razlog). Latvija je takoj za Slovenijo, čez 70 % sodnic pa še najdemo v Romuniji, Grčiji, Madžarski, Hrvaški, zelo blizu tega pa so še Francija, Estonija, Češka, Poljska, Litva ter Portugalska. Zanimivo, da je pod 50 % sodnic na Švedskem, Malti, v Združenem kraljestvu (celo manj kot 30 %) in na Irskem (približno 35 %). Nekaj nad 50 % pa je sodnic na Finskem, v Belgiji, Avstriji, Italiji in na Danskem.
Tudi pri višjih sodiščih je odstotek sodnic skoraj podobno enak v Latviji in Sloveniji, za temi pa takoj sledita Romunija in Grčija. Spet najmanj sodnic je na višjih sodiščih Združenega kraljestva (manj kot 30 %), na Irskem celo manj kot 20 %, na Malti pa le okoli 10 %. Na vrhovnih sodiščih pa je največ Romunk (več kot 80 %), Bolgark (skoraj 80 %), okoli 60 % pa je še Slovakinj in Latvijk. Države z najmanjšim deležem sodnic na najvišjem nivoju pa so Luksemburg in Češka, (20 %), Portugalska dobrih 15 %, Španija še nekoliko manj, Združeno kraljestvo pa celo pod 10 %.
Statistika kaže, da so ženske sodnice v veliki večini, vsaj na nižjih sodiščih, v bivših socialističnih državah ter v nekaterih južno-evropskih ali mediteranskih državah. Njihov najmanjši delež pa je zanimivo v državah tradicije common law (Združeno kraljestvo, Irska in Malta), kjer ne gre za karierni sistem sodniškega napredovanja, ampak rekrutiranje iz prakse, predvsem odvetniške.
Smiselno podobni podatki veljajo tudi za tožilstvo (pregledoval sem neko statistiko EU, sicer za leto 2014), kjer na nižjih nivojih prevladujejo tožilke (tudi v nekaterih državah zahodne in severne Evrope), tožilci pa močno prevladajo na vrhovnih državnih tožilstvih. Deloma drugačna je zgodba na področju odvetništva, kjer so še leta 2005 močno prevladovali moški, v desetih letih pa se odvetnice marsikje približujejo ali so že presegle polovico članov odvetniških zbornic. Trend pa je prav povsod v naraščanju števila odvetnic v primerjavi z moškimi kolegi.
Pri študentih prava je bila v skladu z isto statistiko slika leta 2015 prav povsod v korist študentk prava, povprečje nekako 60 – 40 % za nežnejši spol (v Litvi in Latviji celo 70 – 30 %, Slovenija nekje 67 – 33 %, v Avstriji pa 55 – 45 %). Pri doktorskih študentih je slika bolj uravnotežena in se zdi povprečje nekje polovica obeh spolov (ne v Sloveniji, kjer tudi tu prevladujejo doktorandke). Če pa kje moški močno številčno prekašamo kolegice, je na področju akademskega pravniškega dela, kjer je nekako 75 % odstotkov profesorjev in le okoli 25 % profesoric.
Tudi v ZDA je trend vse bolj naraščajoč v korist pravnic: na večjih pravnih fakultetah so diplomantke že v večini, nekoliko manj je še odvetnic (kakšnih 40 %), se pa že vztrajno približujejo polovici, slabše pa so zastopane na sodiščih, predvsem zveznih.
Gotovo je idealna spolna struktura v poklicu, ki ni vezan na nekatere posebne spolne karakteristike glede fizičnih predispozicij (npr. težka fizična dela), v uravnoteženosti spolov. Odkloni od tega so tisti, ki nas motijo. Tako mi glede pravniškega poklica govorimo o pretirani feminizaciji, Angleži in Američani pa o premajhni zastopanosti žensk na sodniških mestih, pri čemer nekateri predlagajo ženske kvote. Ženske kvote so sicer v sodstvu že poznane, npr. pri kandidaturi za sodnice in sodnike belgijskega ustavnega sodišča, pa pri ESČP in ICC.
Če bi na primer menili, da je pretirano razmerje okoli 70 – 30 %, potem bi nas moralo skrbeti stanje na naših prvostopenjskih in višjih sodiščih, morda delno tudi na fakultetah pri nižjih stopnjah študija. Seveda pa tudi pri profesorskem kadru.
Če so v prejšnjih časih, ko so se ženske borile za enakopravnost, nekje uvajali celo ženske kvote, bi morali po mnenju nekaterih zdaj uvesti moške kvote – vsaj glede na nekatere gornje številke. Sam se k temu nikakor ne nagibam, saj so se kvote celo tam, kjer so jih uvajali (pred desetletji v ZDA glede obveznih mest na izobraževalnih institucijah za manjšine – t. i. affirmative action) izkazale za neproduktivne in so jih kasneje opustili. Menim, da je treba uravnoteženost med spoloma dosegati na druge, bolj dolgoročne načine. Jasno pa, da morajo biti vsakršni ukrepi v tej smeri rezultat poglobljenih študij in ne horuk akcij. Pregledati je treba celoten proces izobraževanja pravnikov, pri tem pa pričeti že v srednji šoli, potem pri sprejemu na pravno fakulteto, sam študij na fakulteti, pripravništvo in PDI, tudi kako stimulativna je sodniška služba v primerjavi z odvetniško, itd.
Sicer pa si moramo predvsem naliti čistega vina in se vprašati, ali je to sploh problem. Gre le za bolj prijetno delovno okolje z uravnoteženo (moško in žensko) energijo ali za kaj več, bolj vsebinskega? A tu moramo biti zelo previdni in ravnati brez predsodkov in posploševanj, temveč trezno, znanstveno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
