Posocialistična zavest (vsaj v Sloveniji) vsebuje še vse preveč ostalih (negativnih) vrednot iz časov socialistične miselnosti, ki preprečuje napredek na neko višjo raven delovanja družbe glede pravne urejenosti in stabilnosti. Naj navedem nekaj primerov takšnih rezidualnih vrednot v našem kolektivnem nacionalnem telesu: ena takšnih je gotovo t. i. lažna solidarnost – četudi je (pozitivna) solidarnost ena izmed odlik socializma. Takšna (škodljiva) solidarnost se npr. kaže na področju utajevanja davkov, zlorabe socialnih prispevkov, kot tudi zlorabe drugih pravnih institucij (npr. osebnih stečajev). To pa je vsaj nekaj negativnih ostankov stare miselnosti. Še vse preveč ljudi to v svoji okolici tolerira in ne prijavlja ustreznim institucijam, češ v smislu solidarnosti s temi ljudmi, čeravno najpogosteje ti ljudje niso nekakšni socialni izključenci, ampak zavoljo lastnega koristoljubja goljufajo naš skupni državni proračun oziroma »lastno« državo. Včasih na pol v šali, na pol zares pravim, da bi v naši skupnosti vsak četrti prebivalec moral biti neke vrste inšpektor, da bi tako ali drugače nadziral delovanje ostalih treh soprebivalcev.
Vse to kaže tudi na še vedno premajhno ponotranjenje vrednote pravne države. Pravna država v socializmu gotovo ni bila najbolj čislana vrednota, saj se zavedamo, da je pod krinko ideološkega obrazca umiranja države in prava tako državo in pravo s pridom in dobršno mero represivnosti izkoristila vladajoča elita. Pravna država pa naj bi bila rdeča nit Ustave kot najvišjega pravnega akta in tudi enega izmed nosilnih simbolov državnosti – kot so tudi zastava, grb in himna. Ne smemo pozabiti, kako pomembno integrativno vlogo je v vsej zgodovini kot tudi še danes odigrala ustava ZDA za to veliko zvezno skupnost najrazličnejših etnij in družbenih skupin.
Lepo je bilo sicer pred kratkim videti številne slovenske zastave in spontano petje Zdravljice ob prazniku smučarskih skokov v Planici. Bila ni le smučarska prireditev, temveč pravi nacionalni praznik. In s »pokroviteljstvom« najvišjih državnih funkcionarjev – tudi neke vrste ad hoc državni praznik.
Toda zastave so ljudje vihteli v čast Petra Prevca, vprašanje pa je, ali se bodo ti isti ljudje tudi udeležili državnozborskih volitev kot svojevrstnega praznika države – pravne in demokratične. Ali bodo v naslednjih »delovnih« dneh, ko se čustva malce poležejo tudi samodejno ne utajevali davkov, ne izkoriščali socialnih transferjev za osebno okoriščanje, ne izkoriščali tujih delavcev. Tega slednjega sicer v socializmu neposredno nismo poznali, je pa danes prisotno predvsem zavoljo podoptimalnega delovanja pravne države – ta pa se ni popolnoma uveljavila tudi zavoljo nekaterih ostankov »preživete« miselnosti.
Če so naši predniki pred okoli sto leti že živeli v »srednji« Evropi«, preden smo pristali na »vzhodu«, ni vrag, da se tja ne vrnemo. Sam sem glede prava optimističen: veliko je kakovostnih mladih ljudi, ki se odločajo za študij prava in ti bodo postopoma prevzemali vse bolj odgovorne funkcije v najbolj zahtevnih pravnih poklicih. Na ta način bodo še na višji nivo dvignili t. i. notranjo pravno kulturo – tj. tisto, ki je značilna za delovanje posameznikov in skupin v različnih pravnih poklicih. Z lastnim zgledom čislanja vrednote pravne države bodo to skrb za kakovostno delovanje prava v družbi postopoma prenesli tudi na t. i. zunanjo pravno kulturo, kar pomeni odnos »laikov« do samega prava. Šele tedaj bomo lahko ugotovili, da smo posocialističen odnos do prava presegli.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
