Ustava kot družbena pogodba državne politične skupnosti je dokument trajnejše narave. Tako predvideva različne življenjske situacije, v katerih se nahaja politična skupnost: od blaginje, prosperitete, obdobja »suhih krav«, epidemije in celo vojne. Trenutno smo že leto dni v epidemiji, pri čemer smo priča številnim omejitvam človekovih pravic, o čemer si pred tem niti sanjati nismo upali oziroma smo z nečim podobnim lahko računali le v primeru vojne, ki pa ob dejstvu našega članstva v EU in NATU v sedanjih časih nikakor ni na vidiku – niti v najhujših nočnih morah. V imenu pravice do življenja in zdravja smo državljani skoraj po vsem svetu pristali na drastične posege v naše človekove pravice. To je še posebej »boleče« za zahodne demokracije vajene najvišjih standardov njihovega varstva.
Kdo si je kdaj mislil, da bomo dočakali denimo »policijsko uro«, čudili smo se Azijcem, ki so smo jih tu in tam videvali z maskami? Da ne bi smeli prečkati občin ali regij? Imeti tako dolgo zaprte gostilne in bare, biti deležni prepovedi zbiranj?
Kako bo to vplivalo na varstvo človekovih pravic po koncu pandemije in epidemije? Se bomo enostavno navadili na nižje standarde varstva, bili bolj »strpni« do posegov v človekove pravice, bo »epidemiokracija« trajno spremenila koncept demokracije, kot ga poznamo, ali pa bo spet vse po starem? Bomo uspeli te omejitve povsem pospraviti na smetišče zgodovine in obrniti nov list?
Tako kot povsod sta tudi tu možna dva scenarija: pesimističen in optimističen.
Po pesimističnem scenariju boj z epidemijo na daljši rok globalno ne bo uspešen. Kljub cepljenju se bodo pojavljali novi in novi sevi virusa, zato bo stalno potrebno prilagajati cepiva. To bo farmacevtske multinacionalne gigante le še finančno in posledično tudi politično okrepilo ter bodo v spregi z vedno bolj avtoritarnimi vladami, ki jim bodo slepo sledili prestrašeni državljani (v smislu »delavcev« iz Kusturičinega Podzemlja), perpetuirali stanje epidemije v nedogled. Epidemiokracija bo farmacevtskim gigantom prinašala velike dobičke, zato bo njihov žep postajal globlji od marsikatere države (verjetno je to že realnost, vsaj kar se tiče tretjega sveta). Vladajoči politični eliti pa bo epidemiokracija služila kot nadvse prikladen vzvod za obvladovanje množic.
V takšni paranoično-apokaliptični viziji bo post-demokracija, ki je trenutno bolj značilnost vzhodnjaških imperijev, dokončno globalno prevladala nad demokracijo – vsaj tisto, ki jo poznamo na Zahodu. Obseg osebne svobode se bo ob nenehnem soočanju z ogroženo varnostjo dolgoročno zožil na simbolično dimenzijo. Človekove pravice bodo postale mrtva črka na papirju, ki vse bolj bledi, list, ki se obrača v preteklost. V takšnem sistemu bo ustava vse manj obstajala, saj se je družbeno ravnovesje izgubilo. Omejenost liberalnih s konservativnimi vrednotami, in obratno, bo zgolj še nostalgija.
Obstaja pa, hvala bogu, tudi bolj optimističen scenarij. Precepljenost prebivalstva bo naposled ustvarila kolektivno imunost, virus bo premagan in – vsaj v Zahodnem svetu – se bomo vrnili k »normalnemu« visokemu standardu človekovih pravic in pravne države, ki smo ga poznali pred epidemijo. Nekaj zgodovinskih zgledov za takšno upanje vendarle imamo: boj s črnimi kozami, špansko gripo ipd. Navsezadnje tudi preroditev sveta po uničujočih svetovnih vojnah.
Kaj se bo na koncu dejansko zgodilo, tega seveda ne ve nihče. Ustave sodobnih demokratičnih držav vsebujejo tako liberalne kot konservativne družbene vrednote in v konfliktu lahko pretehtajo ene ali druge odvisno od določenih potreb družbe v danem času. Če so osebne svoboščine državljanov trenutno omejene na račun njihove varnosti, se ob boljši epidemiološki sliki tehtnica lahko hitro obrne v drugo smer. To sicer vsi pričakujemo, pa bo res tako?
Na koncu je seveda vse odvisno od ljudi – v kakšnem svetu želijo in so navajeni živeti. V EU smo vajeni najvišjih standardov demokracije, človekovih pravic in pravne države. Te politično-pravne vrednote skupaj z liberalnimi državnimi institucijami so zaznamovale razvoj zahodnega dela Evrope po drugi svetovni vojni, kamor smo se pridružili pred 30 leti. Prepričan sem, da se tem idealom ne bomo odpovedali. Večina nas jemlje trenutno situacijo kot začasno stanje kljub nenehnemu zaostrovanju svobode v zvezi z epidemiološko situacijo. To zavedanje začasnosti kot tudi sorazmernosti izjemnega (če že ne izrednega) stanja je treba nenehno poudarjati. Če ne drugače, s kritično besedo.
Zanimivo bo videti, kako bo prelomna točka epidemije ob pričetku poletja, ko naj bi se življenje že vračalo v ustaljene tirnice, sovpadala z našim praznovanjem 30 obletnice države. Zdi se, da je boj z epidemijo, hitenje in pridobivanje časa v boju z virusom tudi boj za demokratične vrednote, za vrnitev na stare poti. Vsaj za zdrave politične sile. Kajti dlje ko bo ta borba trajala, težje bo na koncu zmagati, bolj boleča bo vrnitev, večje bodo žrtve.
Če tako gledamo tudi na najnovejše omejitve, na ponovno zapiranje države, ki naj bi bilo relativno kratkotrajno (a tega ne more nihče zagotovo trditi), bomo lažje zdržali in bili pozitivno motivirani. Svet po pandemiji gotovo ne bo enak, kot je bil prej. Seveda je od vseh nas odvisno, da se potrudimo, da vsaj ne bo slabši.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Kdor sedaj verjame, da bomo zaprti samo še 14 dni oz. "do poletja", je brez stika z realnostjo...