c S
Sodstvo in politika
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
04.01.2016 Ob koncu leta, v katerega smo pravkar vstopili, bomo praznovali četrt stoletja obstoja Ustave naše samostojne države. Ob takšni priložnosti se navadno ponudi priložnost za premislek o upravičenosti ali smiselnosti njenih določenih delov. V mislim imam člena 133 in 166, ki sodnikom in ustavnim sodnikom izrecno prepovedujeta članstvo v 'organih' političnih strank – in jim s tem implicitno dovoljujeta »običajno« članstvo v političnih strankah.

V sistemu delitve oblasti je sodelovanje sodnikov v politiki sicer -- globalno gledano -- skrajno sporno. To jim preprečuje ustavno načelo neodvisnosti sodstva in ustavno pravilo glede nezdružljivosti sodniške funkcije z drugimi, predvsem tudi političnimi aktivnostmi. T. i. 'aktivno' sodelovanje v političnih strankah, kot na primer sodelovanje v organih političnih strank, je sodnikom povsod prepovedano. Kot neke vrste ustavni aksiom. To bi namreč pomenilo sedenje na dveh ustavnopravno ločenih »stolih«, kar bi lahko (zavoljo potencialnega političnega »zarotništva«) negativno vplivalo predvsem na svobodo in ustavne pravice posameznikov.

Razlika med različnimi ustavnimi sistemi je predvsem glede možnosti t. i. pasivnega sodelovanja v politiki. Tudi tu so predvsem pravni sistemi izročila common law izrazito odklonilni do vsakršne povezave sodnikov s politiko. To velja v Evropi za Združeno kraljestvo in Irsko, sicer pa tudi za Avstralijo in – vsaj na zveznem nivoju – za ZDA. Po njihovem mnenju to sodnikom ne preprečuje izvrševati ustavne pravice do političnega prepričanja, ki jo normalno kot vsi drugi državljani izvršujejo na volitvah in drugih oblikah izražanja svoje politične volje. Če ti sistemi sicer priznavajo politično filozofijo kot dovoljeno sodniško filozofijo (spomnimo se vsaj Dworkina) in pravno politiko v smislu razvoja prava tudi sodnikom (npr. ustavni pragmatisti), pa strogo omejujejo in prepovedujejo vsakršno povezavo sodnikov s strankarsko politiko.

V to skupino pa lahko, zanimivo, uvrstimo tudi celinsko Italijo, kjer je članstvo sodnikov v političnih strankah prepovedano z ustavo.

Predvsem nekateri evropski kontinentalni ustavni sistemi pa imajo določeno toleranco do t. i. pasivnega sodelovanja v politiki, kjer na primer dovoljujejo, da so sodniki člani političnih strank. Do tega naj bi imeli pravico v smislu ustavne svobode do tudi političnega združevanja oziroma izražanja svoje politične volje. Sem lahko štejemo Belgijo, Nizozemsko, Francijo, Nemčijo – in slej ko prej po njenem vzoru tudi Slovenijo.

Vendar se zdi takšna ustavna pravica bolj simbolnega kot realnega značaja, zato je bolj ali manj nekakšna mrtva črka na papirju, četudi je med članstvom v organih političnih strank in zgolj članstvom v stranki lahko precejšni manevrski prostor. Nekdo bi lahko bil precej aktiven v stranki, npr. tudi javno precej izpostavljen, a formalno ne član njenih organov. Toda vsakršno bolj aktivno sodelovanje v politiki tako ali tako odsvetujejo najrazličnejši kodeksi sodniške etike ter mednarodnopravni akti, ki urejajo javno delovanje sodnikov. Po drugi strani pa bi bil sodnik, ki bi se aktivneje izpostavil v političnem smislu, poleg »obsodbe« s strani svojih kolegov, deležen kar precejšnje medijske gonje.

Kakšna pa je potemtakem sploh korist imeti »partijsko« knjižico v žepu, a ne imeti pravice z njo mahati naokoli? Mislim, da je to za sodnika prej škoda, saj nekako niža njegov ugled zunanje neodvisnosti. Po drugi strani pa je v t. i. notranji sferi lastnega političnega prepričanja tako ali tako vsakdo avtonomen. Druga plat medalje, ki je bistveno bolj udobna, pa je formalna »nevtralnost« ter tako »zgolj« dejansko simpatiziranje z določeno politiko med vrsticami siceršnje nevtralne zakonodaje in Ustave ter siceršnje zunanje »neodvisnosti«, kar seveda ni moč preprečiti.   

Iz vseh gornjih razlogov se zdi ustavna pravica sodnikov do članstva v političnih strankah precej izvotljene narave, posledično pa veliko bolj smiselna omenjena ureditev držav common law.  


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.