Za povečanje pristojnosti Sodnega sveta je bilo treba angažirati novo delovno silo: tako npr. zaposliti računovodkinjo, saj se je Svet finančno »odcepil« od Vrhovnega sodišča, potem novo administratorko, tajnico v Komisiji za sodniško etiko, saj je prejšnja postala generalna sekretarka. Angažirali smo informatika, da lahko samostojno vzdržujemo svojo informacijsko opremo, dodeljena je bila sodnica, ki bo strokovno sodelovala v disciplinskih postopkih, katerih število je porastlo … Da ne naštevam vseh podrobnosti, ekipa se je povečala za vsaj pet ljudi, bolj verjetno pa je, da sem še koga pozabil. Ne sliši se ravno veliko, a so bili že prej prostori popolno zasedeni. S tem, da je tudi sejna soba za zasedanje vsaj kakšnih petnajst ljudi naenkrat občutno premajhna. Kje, da bi vanjo povabili še kakšno javnost, novinarje: saj bi ti morali stati?!? Pa še zraka bi hitro zmanjkalo. Še dobro, da imamo zaprte seje – če sem malce ironičen, pa na to ne morem biti ponosen.
To kadrovsko povečanje zavoljo razširjenih pristojnosti smo že davno sporočili tako Ministrstvu za pravosodje in Ministrstvu za finance. Ne samo enkrat. Namen je bil, ne le povečati finance, temveč tudi zagotoviti večje prostore.
In kaj se je v tem letu realiziralo. Nič. Ministrstvo za pravosodje nam je sicer ponujalo neke neugledne prostore v neki bivši trgovini, ki smo jih zavrnili. Zato smo naprej iskali sami in sicer našli primerne prostore, nedaleč proč od sodne palače, ki pa so očitno »preugledni«, »predragi« ali morebiti drugače »preveliki« za nas, čeprav cena najema ne odstopa bistveno od cen, ki jih sicer Ministrstvo za potrebe sodstva plačuje za druge najete prostore po Ljubljani (vsaj v centru). Ne rečem, da bi se morali vseliti ravno v te prostore, želim poudariti, da bi lahko Ministrstvo, ki je po zakonu zadolženo za našo materialno podlago za delo, kaj več postorilo. Tudi Vlada: ta dobro poskrbi za svoje službe, ko pa gre za neodvisni, ustavni organ, se mora ta znajti povsem sam. Je to državotvorna drža ali pa se spet gremo »naše« in »vaše«?
V bistvu me je sram, da moram pisati te vrstice. In to ponovno v tonu, v katerem sem pisal že nekajkrat. Kaj pa drugega preostane? Izgleda, da smo ob vsem pompu pri sprejemu novega zakona prišli iz dežja pod kap. Res, bili smo naivni. Vsaj sam sem bil. Vlada, Ministrstvo, vladajoča koalicija so si oprali roke, opravili svoje politično poslanstvo in izgleda, da se je s sprejemom zakona zgodba za njih zaključila.
Z novim zakonom naj bi bil Sodni svet simbolno še celo bolj pomemben organ, kot je bil prej. A dejstvo, da moramo na seje še vedno mimo prodajaln burekov in mimo fotokopirca nekega drugega organa, ostaja. Res smo ustavni organ, a izgleda najmanj ugleden, da si ne zaslužimo večjih prostorov. Zavoljo akutne prostorske stiske postajamo celo manj ugleden organ, saj se morajo sodelavci stiskati po premajhnih pisarnah, kandidati za sodniško funkcijo pri čakanju na razgovor pa sedeti na za to posebej prinesenih stolih na hodniku.
Ko sem ob izteku mandata kot dekan pravne fakultete pozival kolege profesorje, naj kandidirajo za funkcijo člana Sodnega sveta, mi je nek ugleden kolega odvrnil: »V organ, ki je le papirnati tiger, že ne bom kandidiral!« Vidim, da ima prav – vsaj kar se tiče materialnega substrata.
Toda lahko bi bilo povsem drugače. Za Sodni svet bi se našli dovolj veliki prostori nekje v »radiju« parlamenta, Ustavnega in Vrhovnega sodišča ter Ministrstva za pravosodje, lahko bi tudi na ta način postal bolj ugledna institucija, ki bi na ta način lahko še veliko bolje skrbel za kakovostno sodstvo. Je mar to za to državo preveč?Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
