V tej zvezi malce razmišljam ob zadnjem letnem poročilu Vrhovnega sodišča o učinkovitosti in uspešnosti sodišč. Zanimivi so mi predvsem določeni statistični podatki.
Ti podatki najprej kažejo, da so slovenska sodišča v letu 2016 rešila manj zadev kot v 2015, in sicer za 5,6 %. Res je, da so tudi prejela manj zadev, in sicer za 3,7 %. Tako skupni rezultat na videz zgleda za slaba 2 % nižji. Toda hkrati je v 2016 za 19 % manj nerešenih zadev kot v 2015. Kot razlog za takšno minimalno slabšo storilnost bi lahko našteli upad števila sodnikov, saj smo zdaj iz neslavnega zadnjega mesta v EU napredovali na tretje mesto od zadaj naprej na tej lestvici. K malenkost slabšemu izplenu prispevajo tudi spremembe zakonodaje, katerih tempo ne pojenja. Ni moč pričakovati, da bo sodstvo, ki je po naravi konservativni sistem, spremembe hitro sprejelo in uveljavilo v svoji praksi, še posebej če te spremembe niso dovolj premišljene in premalo upoštevajo pripombe »s terena«.
Spremenil se je ZPP, prihaja sprememba ZKP, spremenil se je Sodni red. V letu 2016 (in v začetku 2017) je bilo spremenjenih »reci-piši« 16 zakonov in še Sodni red. V eni izmed faz spreminjanja je še 18 zakonov. Kako bo sodstvo vse to lahko »predelalo«, ne da bi trpela storilnost. Tisti, ki pozna moje zavzemanje za načelo stabilitas legis, bo vedel, da sem do pretirane spremembe zakonodaje zelo kritičen. Malo v šali, malo zares se zdi, da je naš pravosodni minister bil v treh letih aktiven za najmanj dva mandata. Da se razumemo: reforme so potrebne, tudi v sodstvu. Toda zalegle bodo, če jih potem nekaj let ne bo treba spet dopolnjevati in celo spreminjati nazaj na staro stanje. Končno »mirno stanje«, če se bo uresničilo, bo seveda odraz njihove kakovosti in premišljenosti.
Koliko je k rahlo slabšemu rezultatu prispevala ukinitev številčne norme s strani Sodnega sveta? Če bi statistko jemali dobesedno, bi lahko rekli, da se zavoljo ukinitve norme kakovost sodišč ni izboljšala, kar je bil prvenstveni namen Sodnega sveta. Tako je bil odstotek vseh potrjenih sodnih odločb v letu 2016 67,5, v letu 2015 pa višji: 68,7; pri tem pa je bil odstotek spremenjenih sodb v 2016 15,8, v 2015 pa 15,2. Delež razveljavljenih sodnih odločb je bil v letu 2016 16,7%, v letu 2015 pa 16 %. Seveda pa tu, vsaj sam, ne bom dlakocepil in bom jemal to statistiko s »tresočo mislijo«. Zavedam se, da nobena sprememba, ki naj bi bila revolucionarna, ne more delovati čez noč, ampak rabi več časa. To velja predvsem tudi za kakovost sojenja.
Iz poročila Vrhovnega sodišča nadalje bode podatek, da so se kazalniki glede reševanja pomembnejših zadev, zlasti na kazenskem področju glede t. i. specializiranih zadev, poslabšali. Tudi tu je več vzrokov, s čimer se bodo morala sodišča temeljito spopasti – predvsem glede organizacije reševanja teh zadev v povezavi z drugimi deležniki, kot je denimo tudi državno tožilstvu, nemara pa bo potreben tudi kakšen zakonodajni ukrep. Sam ocenjujem, da je predvsem na področju organizacije teh postopkov še veliko rezerve. V ta paket bi lahko uvrstili tudi število nerešenih najstarejših zadev (nad 10 let), ki se je povečal. Tudi njihovemu reševanju bo treba posvetiti več pozornosti.
Nato obravnavam podatek, ki sicer izhaja iz Justice Scoreboard 2016 Evropske komisije, in ga Vrhovno sodišče v svojem letnem poročilu povzame, glede tega, da je Slovenija v vrhu med državami članicami EU po številu vseh nekazenskih zadev na 100 prebivalcev (predvsem glede izvršilnih in zemljiškoknjižnih zadev). Delež teh zadev v strukturi vseh zadev, ki jih prejmejo sodišča, je frapanten: od vseh zadev je kar 33,6 % izvršilnih ter 26,0 % zemljiškoknjižnih. O pravih razlogih za te številke bom sicer ugibal … V zvezi z izvršilnimi zadevami najbrž še vedno izstopata plačilna nedisciplina v gospodarstvu, čeprav pri nas te zadeve na CoVL-u očitno padajo, kot tudi »nacionalni šport« izogibanja prostovoljnemu izvrševanju sodnih odločb, kar kaže na očitno še vedno dokaj nizko stopnjo normativne integracije. Pri zemljiškoknjižnih zadevah pa verjetno prevladujejo postopki etažiranja (saj ne verjamem, da je nepremičninski promet tako močno živahen), kar je eden od stranskih učinkov dolgoletne »vladavine« družbene lastnine in posledičnega kaosa na tem področju.
Za konec beseda ali dve o podatku iz poročila Vrhovnega sodišča o tem, da slovenska »javnost ne zazna premikov« na bolje, ki jih sodstvu priznavajo tako domače kot tuje institucije. Prepričan sem, da bo za ugled sodstva v Sloveniji treba narediti še veliko več, kot je narejenega. Mislim, da je še veliko rezerve predvsem glede odnosov sodstva z mediji. V tej zvezi sem še vedno prepričan, da bi bolj proaktivna vloga našega sodstva glede medijev (po zgledu predvsem nizozemskega sodstva) bila precej koristna v dvigovanju njegovega ugleda. Dosedanja zadržana, restriktivna drža se očitno ni obnesla. Če bi se, bi bili rezultati najbrž drugačni.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
