c S
Porota ali napota?
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
08.12.2014 V zadnjih dneh smo bili v ZDA priča besnenju množic temnopoltih in drugih rasnih manjšin. Najprej v dveh ameriških mestih, nato še drugod, potem ko sta tamkajšnji veliki poroti oprostili belopolta policista vseh obtožb glede domnevnih zlorab pooblastil zoper osumljenca. Zavoljo teh zlorab sta dve osebi v policijskem postopku celo umrli. Množice so tovrstne ameriške (pretežno belopolte) porote obtoževale zarotništva zoper temnopolte in druge manjšinske prebivalce te države, ki bi se tako ali drugače znašli v policijskih postopkih.

V tej zvezi me sicer ne zanimajo kakršne koli rasne ali diskriminatorne razsežnosti takšnega ali drugačnega početja velike, tj. obtožne porote, saj gre kvečjemu za praktično zlorabo kot odklon od normativne ureditve tega instituta. Bolj me v tem smislu še enkrat, ponovno intrigira pojav porote kot posebnega načina sodelovanja državljanov pri sojenju. Tu mislim na pravo poroto, ki samostojno odloča o določenem vprašanju v pravnem postopku.

Glede zadnjih izgredov v mestu Ferguson in drugod po ZDA takšne obtožbe na račun belopoltih porot niso nič novega, saj v tej državi že dolgo obstajajo razne sociološke študije o problematičnem razsojanju porot v podobnih situacijah. Pri tem se v tamkajšnjem pravnem sistemu zastavljajo predvsem vprašanja glede dejanskih odklonov pri delovanju, nikakor pa se ne spuščajo v smiselnost obstoja tega instituta. Vsaj ne v tako radikalno smeri, kot je poroto že pred sto leti napadal Max Weber v smislu njene preživete oz. arhaične podobe, saj naj bi pravo (že v njegovem času) obvladovala predvsem racionalnost, porotni način delovanja pa je bolj intuitiven, torej iracionalen. Ena od pomembnih hip takšne vrste sojenja je, da porota svoje odločitve ne obrazloži, da bi jo lahko preizkusili.

Webrovi pomisleki so do neke mere upravičeni, vendar prinaša porotno sojenje še veliko drugih pozitivnih vidikov za proces sojenja, o katerih Weber ni razpravljal (npr. vsaj višji nivo dokazovanja s strani obeh strank postopka).

Porotno sojenje ima sicer svoje pomanjkljivosti, toda kaj pa naj bi bila njena alternativa, če želimo, da ljudstvo ohranja takšen ali drugačen stik s sojenjem? To pa se zdi seveda nujno potrebno, da sodstvu omogoči legitimiranje svojega demokratičnega poslanstva. A tu si želimo najbolj kakovosten možni izplen?

Ga naš trenutni prisedniški sistem (tj. ne-porotni v smislu prave porote) sploh omogoča? Ali ta sploh izpolnjuje ustavne pogoje v smislu »neposredne udeležbe državljanov pri izvajanju sodne oblasti«? Vsaj kolikor »udeležba« implicira aktivno in tako tudi kakovostno delovanje prisednikov. Tega na žalost niti ni moč pričakovati glede na zakonska pooblastila, a hkrati laičnost prisednikov. Tako bi lahko, če se izrazim malce ironično, omenjeno ustavno določbo tudi preformulirali v neposredno »opazovanje« državljanov pri izvajanju sodne oblasti.

Pri tem se mi že dolgo zdi, da naš prisedniški sistem ni povsem zadovoljiv. Zdi se, da bi lahko kaj več naredili v tej zvezi. Resda se s tem nihče ne ukvarja kaj poglobljeno, saj takšen sistem tudi kaj veliko stroškov najbrž ne prinaša, bi lahko nekdo rekel.

Po drugi strani prisedniki za sodstvo navadno niso »nevarni«, ker ne obvladajo prava in se zato ne bodo spuščali v miselne duele s sodniki pri razsojanju. Četudi so po svojih formalnih pristojnostih v nekem smislu celo močnejši od ameriških porotnikov – lahko enakopravno glasujejo s sodniki tako glede krivde kot glede pravne sankcije.

Toda tudi z našim ne-nevarnim vplivom prisednikov na sojenje se lahko poraja vsaj kakšno vprašanje.

Prisedniki so navadno upokojenci, ki imajo čas in ne predstavljajo kaj veliko denarnega bremena. Toda, če jemljemo predvsem le iz enega »bazena« državljanov, se moramo zavedati tudi tega, da ne gre za presek skupnosti (cross-section of a society), kar je temeljna zahteva pri sestavljanju ameriških porot. Navsezadnje ima tudi starejša populacija določene vrednote, ki so npr. drugačne od vrednot mlajše populacije.

Sam seveda nisem v vsakdanjih stikih s prisedniki v različnih sodnih postopkih. Morda jim celo delam krivico, a to, kar sem doslej vendarle uspel videti in spoznati, me ni navdalo z optimizmom.

Sicer pa me je kolega opozoril na obstoj (prave) porote v določenih kazenskih zadevah v sosednji Avstriji… Kar me je precej presenetilo.  

Če se bomo šli reformo pravosodja v smislu postavljanja nove strategije sodstva, vsekakor predlagam, da v agendo vključimo tudi premislek o vlogi prisednikov (ali porotnikov) v našem sistemu. V tej zvezi bo treba napraviti vsaj kakšno primerjalnopravno študijo glede njihovega položaja v EU. Morda črpati iz že napravljenih študij ENCJ, če obstajajo? Nato bi bila nujno potrebna (pravno)sociološka študija o tem, kaj menijo sodniki o sodelovanju prisednikov ter kaj o tem menijo prisedniki sami. Kritična študija, jasno.

Vse to seveda v smislu načela demokratičnosti pri delovanju sodstva ter neposrednega sodelovanja državljanov pri izvajanju sodne funkcije. Te določbe seveda v Ustavi ostajajo, vendar se zdi, da bi jih morali narediti vsebinsko bolj učinkovite. Ustavna določba 128. člena je dovolj široka, da bi pomensko »prenesla« tudi čisto pravo porotno sojenje, če bi se morda zanj kdaj odločili. Torej je breme za kakršne koli spremembe na zakonodajalcu.