c S
Hipertrofija prava kot družbena malaise
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
20.02.2012 Danes je že notorno dejstvo, da smo priča hipertrofiji raznoraznih pravnih pravil in pravnih aktov. Bržkone je to globalni pojav, ki tare predvsem zahodno civilizacijo, v kateri se je birokratski državni pravni aparat kot značilnost modernega prava in države še posebej razbohotil. Za moderno in tudi sodobno birokratsko državo je namreč značilno stalno naraščanje pravnih aktov.

            Razraščanje birokratske države z vedno večjo hipertrofijo prava pa ima seveda svoje razloge. Tu naj naštejemo vsaj dva, ki sta vsaj deloma povezana med seboj: Najprej moramo priznati, da je sodobno življenje vedno bolj zapleteno, zato se pojavlja potreba po vedno večjem normativnem urejanju. Z razvojem družbe, z naraščanjem števila prebivalcev, z novimi tehničnimi iznajdbami, z novimi produkti na trgu, z več menjave narašča tudi število potencialnih sporov med vedno večjim številom prebivalcev. Vendar preobilica predpisov in odsotnost celovitega razmišljanja vodita k temu, da postaja pravni red čedalje slabše urejen in čedalje manj harmonična celota. Tako tradicionalne sociološke teorije govorijo o tem, da možnosti za uspešno integracijo upadajo z naraščanjem obsega in zapletenosti neke družbe. Bolj kot je pravni sistem zapleten, manjša je torej možnost, da ga bodo ljudje jemali resno. Posledica dejstva, da je nek pravni sistem zapleten, ker ga sestavljajo številni težko razumljivi pravni akti, je stališče mnogih državljanov, da jim je takšen sistem tuj, saj jim po svoji zapletenosti ni podoben. Bržkone ga imajo za produkt ozkih političnih elit, zavest državljanov pa načenja vprašanje njegove demokratične legitimnosti.

            Drugi razlog za razraščanje prava in njegovih pravil pa je povezan z določenim moralnim razkrojem sodobne družbe ali njeno anomijo. Za razliko od tradicionalnih družb v sodobnih odtujenih družbah pravu vzporedne družbene norme, kot so moralne norme in običajne norme, ne zmorejo več odigrati svoje vloge, kot so jo v tradicionalnih družbah. Ne pozabimo, da so do pojava modernih pravnih kodifikacij – šele! –  v začetku 19. stoletja ljudje po celem svetu stoletja in nemara celo tisočletja živeli v glavnem po nenapisanih običajnih pravnih normah, ki so bile pogosto prepletene z moralnimi normami. Danes pa takšnih nenapisanih pravnih običajev skorajda ni več in zato rabimo vedno bolj koncizno zapisana pravna pravila, ki naj preprečujejo  nastanek sporov in omogočajo njihovo reševanje. Zato potreba po, danes praviloma pisanem pravu še vedno narašča.

            Problem hipertrofije pravnih pravil je seveda nujno povezan z vprašanjem, kaj je prava mera pravnega normiranja. Torej, kdaj moramo poseči po pravni normi, kdaj pa to ne storimo in pustimo raje situacijo pravno neurejeno ali da jo ureja neka druga družbena norma, ki je pravni vzporedna (npr. običajna ali moralna norma). Temu je tudi blizu vprašanje, kako podrobno naj opredelimo pravno premiso – naj odločevalca s tem popolnoma omejimo ali naj mu pustimo več prostega preudarka. Kot bomo videli v nadaljevanju, je mera pravnega normiranja sorazmerna z mero zaupanja v tistega, ki bo pravno pravilo uporabljal.

            Že zgoraj sem poudaril, da je iz pravne zgodovine znano, da stabilne družbene ureditve niso bile nagnjene k pretiranemu pravnemu normiranju. Morda iz tega izhaja ugotovitev, da so bile bolj homogene, ker so bolj temeljile na medsebojnem zaupanju kot nekatere nestablilne družbe, ki jih (je) razkraja(la) prevelika družbena nesložnost? V tistih časih je obstajal nek grob korpus zakonodaje, veliko diskrecije pri odločanju pa so imeli neposredni odločevalci – bodisi sodniki ali preprosto starešine, ki so odločali o sporih. Res je, da so to bile bolj enostavne družbe in da so danes problemi bistveno drugačni in bolj kompleksni. Toda poudarek glede obsega pravnega normiranja je lahko tudi drugje.

            Iz zgodovine rimskega prava je znano, da je to najbolj cvetelo v t. i. klasični dobi, ko so delovali klasični pravniki (npr. Gaj in Ulpijan), ki jih je podpiral cesar Avgust v dobi principata. Ti pravniki so se odlikovali z jasnim in pronicljivim slogom pisanja svojih pravnih mnenj in so lahko celo dajali mnenja s cesarjevo avtoriteto. Toda v postklasični dobi, dobi dominata, pravnikom več niso podeljevali privilegija dajanja mnenj s cesarjevo avtoriteto. Zakonodajna oblast je poslej bila le v cesarjevih rokah. Dikcija zakonov, ki so se poslej množili, je postajala čedalje bolj dolgovezna in nejasna.

            Stabilne družbe tudi niso bile nagnjene k pretiranemu spreminjanju zakonodaje oz. drugih pravnih pravil. V dobi razcveta starogrške kulture je znano, da so bili stari Grki zelo nenaklonjeni spreminjanju zakonov. Splošno nagnjenje k stabilnosti in trajnosti zakonov je izpričano že v starogrškem leposlovju (Ajshil, Tukidid, Aristotel) in s pravili, ki so urejala postopek predlaganja novih zakonov. O najbolj ekstremnem primeru te vrste je poročal Demosten, in sicer o ljudstvu Lokrijcev, dorskega porekla, ki so živeli na repu italijanskega škornja, in kateri naj bi prvi izmed Grkov sprejeli pisan zakon. Ti so vsakemu, ki je predlagal spremembo zakona, zataknili vrv okoli vratu, in če je bil predlog zavrnjen, so vrv zategnili. Atenci sicer niso imeli tako skrajnih zahtev glede spreminjanja zakonodaje, toda tisti, ki je predlagal nov zakon oz. njegovo spremembo, je moral vložiti nekakšno vrsto obtožbe (graphe) zoper stari zakon in je tvegal, da bo preganjan zaradi neustavnega ravnanja, če je npr. spregledal kakšno formalnost pri tem ali če je bilo moč šteti, da je s tem kršil kakšno temeljno vrednoto. Sicer pa se je proti zatonu atenske dobe takšen postopek močno sprostil, novi zakoni so se nebrzdano množili in zakonodajni postopek je degradiral na nivo mašine za politično obračunavanje, pri čemer je tudi beleženje zakonov postalo kaotično, tako da je postalo pogosto nejasno, ali nek zakon velja ali ne ter ali lahko povsem nasproten zakon velja ob drugem zakonu.

            A ni treba iti tako daleč, bodisi časovno ali geografsko, saj primere skrbi za stablilnost in trajnost prava najdemo bližje – tako časovno kot prostorsko. Npr. v Piranskem statutu iz leta 1307 je obstajala določba, da naj se statut piranskega komuna ne popravlja ali spreminja do poteka petindvajset let.

Bi danes pri nas – ali tudi drugje v sodobnem svetu – lahko sploh kdo vzel resno predlog, da sprejmemo neko ustavno ali zakonsko določbo, ki bi prepovedovala spreminjanje zakonodaje npr. vsaj eno, morda tri leta? Pri tem moramo vedeti, da v sociologiji prava obstaja zakonitost, ki pravi, da ne le družba proizvaja pravna pravila, temveč imajo tudi pravna pravila povratni vpliv na družbo. In če bi dosegli stabilizacijo in trajnost pravnega sistema, bi morda vsaj nekaj prispevali k stabilnosti in trajnosti ter zaupanju v družbeni skupnosti.

             Kar sem zgoraj našteval, so predvsem problemi, ki tarejo zahodno civilizacijo, katere del smo tudi mi. So torej splošni zahodni problemi. A zdi se, da je glede hipetrofije prava zadeva pri nas še bolj pereča in še bolj poudarjena kot na Zahodu. Poleg splošnih civilizacijskih vzrokov za hipertrofijo pravnih aktov kot družbeno malaise imamo tudi svoje posebne probleme ali vzroke, ki so še posebej pereči. Eden od teh je prav gotovo razklanost družbe oz. njena nestabilnost. Po vzoru Platona bi lahko iz njegove Države povlekli paralelo s človeško dušo in bi lahko govorili o določenem nevroticizmu slovenskega družbenega telesa. Za nevrozo je značilna nekakšna »skreganost« med dvema poloma duše in ozdravitev pomeni homogenizacijo ali integracijo obeh polov v neko celovitost na višjem nivoju. Zdi se, da v Sloveniji manjka nekakšna homogenizirana zlata družbena in politična sredina, ki bi pomenila dovolj veliko stabilnost družbe v njenem razvoju in bi bila nekakšen imunski sistem zoper družbeno razklanost. Kajti ta razklanost se dobro pokaže npr. ob menjavi politične oblasti, ko npr. vsaka nova opcija, leva ali desna, ko pride na oblast, takoj spreminja določene zakone že zaradi tega, ker je prejšnje sprejela nasprotna opcija. Vedno bolj tudi sam prihajam do tega, kar je zapisal Aristotel v svoji Politiki, da je namreč za uspešen polis (beri: državo) potreben močan srednji sloj, ki bo v mnogočem varovalka zoper nezdrave družbene antogonizme. Pri tem je povsem jasno, da se ti nezdravi antagonizmi še kako poznajo v pravu, ki posledično hipertrofira.

            Prehitro, pogosto ne dovolj preudarno spreminjanje zakonodaje se denimo kaže v novelah Kazenskega zakonika (KZ). Zadnja je bila potrebna tudi zaradi očitno ne dovolj premišljene novele tega istega zakonika pred tremi leti. Tu imam v mislih predvsem določene definicije iz splošnega dela KZ, pri čemer je izstopajoče predvsem dejstvo, v zvezi z definicijo malomarnosti, da smo šli z zdajšnjo novelo po 3-letnem »eksperimentu« spet povsem blizu tisti iz leta 1994. Bi pač morali v tej zvezi spet uvesti institut, ki so ga poznale starejše družbe, in se je nanašal na t. i. poskusno uveljavitev neke zakonske spremembe? Tedaj se je neka sprememba uveljavila le začasno, da so videli v določenem času, ali je koristna, in če so ugotovili, da ni, so jo razveljavili, pri čemer je obveljala prejšnja ureditev.

            Ob siceršnji prelahkotnosti spreminjanja zakonodaje, ki gotovo precej odstopa od praks naših zahodnih sočlanic v evropskem združenju, se zdi smiselno, da bi tovrstno hitenje vsaj do neke določene mere omejili. To je prvenstvena naloga samih zakonodajalcev oz. predlagateljev zakonov. Toda če ti že doslej niso ravnali ustrezno, se zdi iluzorno pričakovati, da se bo v prihodnje spremenilo kaj bistvenega. Morda bi bilo v tej zvezi smiselno, če bi vsaj Ustavno sodišče RS kot državni organ, ki uživa v državi eno izmed najvišjih stopenj zaupanja, v svoji sodni praksi nakazalo na skrb za večjo stabilnost zakonodaje. V tej zvezi bi bila nadvse smiselna ugotovitev, da je del načela pravne države kot rdeče niti celotnega prava, tudi podnačelo stabilnosti zakonodaje (stabilitas legis) oz. stabilnosti prava nasploh (stabilitas iuris). Nekako tako, kot velja v kanonskem pravu že stoletja. Pa ne zaradi njegove (religiozne) vsebine, temveč povsem formalno in procesno: zavoljo večje statičnosti prava, saj se prepogosto zdi, da je njegova dinamičnost ušla z vajeti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.