Ni ga v Sloveniji pravnika, ki ne bi bil kritičen do prepogostosti spreminjanja zakonodaje, kar na določenih področjih dela težave celo najbolj izkušenim in najboljšim pravnikom. Verjetno bi se vsi strinjali, sicer s pavšalno trditvijo, da po pogostosti spreminjanja zakonodaje precej odstopamo od nekih urejenih (večinoma zahodnih) demokracij. Neka resna analiza bi to gotovo potrdila. Kar pa je sicer značilnost tudi drugih bivših socialističnih držav v Evropi. To bi torej terjalo ugotovitev o določenih skupnih razlogih ali njihovemu preseku za to pereče stanje.
S tem trpi ne le vsakodnevno delo, ki ni tako učinkovito, kot bi lahko bilo, trpi zaupanje v pravo in tudi pravna varnost pravnih naslovljencev. Konec koncev trpi sama stabilnost pravnega sistema in s tem države (beri: pravna država), kar je gotovo eminentno ustavnopravno vprašanje.
Pred nekaj leti je pri meni magistriral študent s temo pogostosti spreminjanja zakonodaje z vidika ustavnega načela pravne varnosti. Ugotovil je nekako, da smo nekje do leta 2005 večino zakonodaje nove države sprejeli po nujnem in skrajšanjem postopku. Osebno sem mnenja, da četudi smo postavljali državo na noge in jo umeščali v Evropsko unijo, ni bilo tolike potrebe za omenjene enofazne postopke. A če je šlo za zlorabo tovrstnih zakonodajnih postopkov, je šlo tudi za zlorabo ustavne določbe o večfaznem zakonodajnem postopku.
Sedanji način spreminjanja sodniških zakonov je le eden od simptomov takšnega stanja. Sodni svet je sicer predhodno sodeloval v določeni komisiji Ministrstva za pravosodje tudi na to temo, a po drugi strani smo na Vrhovnem sodišču organizirali cel specialistični posvet na temo sodniške etike in po temeljiti študiji teh dokumentov ugotovili, da vsi relevantni dokumenti (vsaj mnenje Posvetovalnega odbora evropskih sodnikov pri Svetu Evrope kot tudi poglavitni dokumenti ENCJ) kažejo v smer tega, da naj etični kodeks sprejmejo sodniki sami, saj je to nekako njihov izraz tega, kar naj stranke pričakujejo od njih v sodnih postopkih – in ne Sodni svet namesto njih (o tem sem tudi objavil prispevek v Pravosodnem biltenu – ki ga ureja oz. publicira Ministrstvo za pravosodje?!?). Sodni svet lahko tu seveda pomaga v slovenskem primeru, ko več kot pol sodnikov ni članov Sodniškega društva, ki je kodeks sprejelo in ga tudi uporablja, a zato ni zmožno formalnopravno zavezati nečlanov k njegovi uporabi. V tej zvezi je Sodni svet že sprejel stališče, da naj bi ta kodeks veljal za vse sodnike in ne le za člane društva. Na ta način smo izpolnili nalogo, ki nam jo je dal GRECO.
Ministrstvo za pravosodje je to enostavno prezrlo in sledilo »diktatu« GRECA, da naj ta kodeks sprejme Sodni svet, kar pa je v nasprotju s številnimi mednarodnimi dokumenti - tudi tiste organizacije, v okviru katere deluje sam GRECO.
Pa ne gre le za to, ne gre le za vsebino. Gre za rok, ki je bil dan Sodnemu svetu za pripombe: 3 dni, pri čemer člani nismo zaposleni na Svetu, da bi imeli vsakodnevno čas ukvarjati se s problematiko, ki se obravnava na njegovih sejah, ampak smo resno angažirani v svojih poklicih. To je s strani Ministrstva vsaj neresno, če že ne spodobno za takšen ustavni organ.
Tudi argument, da malo besed pomeni manjšo spremembo, ki je bil s strani koalicije tik pred zdajci potegnjen iz rokava, ne zdrži, saj že malo besed lahko prav na hitro podre nek mednarodni koncept, ki se je dolgo gradil v številnih organizacijah.
Ob tovrstnih primerih samo še čakam, da bo nekdo takšno hitenje z zakonskimi spremembami, ki je nič drugega kot soliranje zavoljo lastnih političnih ambicij, vzel resno. Resne zakonske spremembe morajo nastati organsko – to je počasi in izhajati predvsem iz stroke, pri čemer je nujno, da je sodstvo, kot najbolj eminentna pravna stroka (tj. praksa), v svetovalni (ne odločevalni) funkciji, resno pritegnjeno k pripravljanju zakonskih sprememb. Vsakršna druga situacija pomeni, da je ne le širša pravna sfera, temveč predvsem sodstvo talec političnih soliranj takšnih ali drugačnih prišlekov na politično areno. Sodišča so avtoritativni razlagalci zakonskih norm in prepogoste (s tem tudi ne-nujne) spremembe teh norm kvečjemu še bolj otežujejo njihovo delo.
Tisti, ki bo zakonodajno revizijsko nemirnost enkrat vzel resno, bo napotil ustrezno vprašanje na Ustavno sodišče in to bo moralo spet enkrat odigrati svojo pomembno državotvorno vlogo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
