Burkini?

Komentarjev ene in druge strani ne bomo povzemali, ker izražajo predvsem veliko razdvojenost pogledov na to vprašanje, se pa velja vprašati, kakšna je meja pri uveljavljanju verskih in drugih prepričanj posameznikov v družbi, ali torej 14. in 41. člen Ustave dopuščata oziroma celo zapovedujeta neomejeno izražanje verskih prepričanj in predvsem zunanjega izkazovanja teh, in kje so meje tega.

V Jugoslaviji je bil leta 1950 sprejet Zakon o zabrani nošenja zara i feredže,[2] s katerim je bila prepovedana nošnja zare in feredže ter vsakršno zakrivanje ženskega obraza. Zanimivo branje glede tega je zapis dr. Fikreta Karčiča o okoliščinah sprejema tega zakona in stališč v zvezi s tem.[3] Avtor tako navaja, da je bil sprejem prepovedi utemeljen z namenom, da se odpravi stoletno znamenje podrejenosti in kulturne zaostalosti muslimank, da se muslimankam olajša polno uresničevanje pravic, pridobljenih v narodnoosvobodilnem boju in pri socialistični izgradnji države, ter jim zagotovi popolno enakopravnost in širše sodelovanje v družbenem, kulturnem in gospodarskem življenju države. Pojasni tudi, da je Vrhovno islamsko starešinstvo[4] leta 1947 sprejelo stališče, da pokrivanje žensk ni verski predpis in da smejo muslimanke hoditi odkrite in opravljati svoje delo.

Če izhajamo iz stališča, da zakrivanje obraza ni verski predpis, pač pa stvar navad in običajev, se zastavi podobno vprašanje ali gre za izražanja verskega prepričanja ali za kaj drugega tudi glede burkinija. Burkini je precej novodobno oblačilo. Oblikovala ga je avstralsko-libanonska oblikovalka Aheda Zanetti leta 2004.[5] Gre za kopalke, ki pokrivajo celotno telo, razen obraza, dlani in stopal, ki so sestavljene iz več kosov oblačil in je postal priljubljeno kopalno oblačilo v posameznih delih sveta. Pri tem morda velja izpostaviti, da se v celih oblačilih in ne v kopalkah kopajo tudi v pretežnem delu Azije, na primer domačini na Tajskem, v Vietnamu, … Zelo vprašljivo je torej, ali je to novodobno oblačilo mogoče opredeliti kot izraz veroizpovedi ali pa gre le za načine oblačenja, se pravi ali gre za vprašanje udejanjanja 41. člena Ustave ali za udejanjanje osebnih oblačilnih nazorov osebe, ki se želi na javnem kopališču kopati v takšni obleki? Morda lahko zastavimo še vprašanje več, ali je sploh v skladu z domnevno versko pripadnostjo kopanje na javnem kopališču, na katerem so tako moški kot tudi ženske, na katerem ostali niso oblečeni v burkinije ali druga oblačila, ki bi pokrivala celotno telo. Je morda položaj glede burkinija na mariborskem kopališču podoben, kot če bi na nudistično plažo prišel kopalec, katerega prepričanje je, da je golota prepovedana in bi tak kopalec oblečen sedel sredi nudistov?

Zanimivo bi bilo izvedeti, kaj je torej sploh razlog za obisk kopališča, če ima oseba prepričanja, ki ji prepovedujejo, da bi se kopala v običajnih kopalkah? Zakaj torej ne obišče raje kopališča, na katerem so ločeni deli za moške in ženske? Sredi Trsta je na primer še vedno v uporabi kopališče Bagno Marino La Lanterna,[6] na katerem je že od začetka 20. stoletja en del namenjen moškim in en del namenjen ženskam, dela pa sta strogo ločena z zidom. Ženske so na eni strani in moški na drugi strani ločilnega zidu. Kopališče obratuje in je dobro obiskano. Zelo tradicionalno je in kaj težko si je na primer zamisliti, da bi ženski ali moški del lahko obiskal pripadnik nasprotnega spola, pa četudi morda čuti, da je drugega spola.

Poudarimo zastavljeno dilemo z dodatnim vprašanjem: ali se sme na tem istem javnem kopališču, kjer je bila odslovljena oseba v burkiniju, druga oseba sleči in se kopati gola? Verjetno bo dogovor nikalen. Da se izognemo polemiki o tem ali je pripadnost FKK gibanju dopustno enačiti s pripadnostjo veroizpovedi, nadaljujmo z vprašanjem ali bi se lahko na tem istem kopališču kopal gol menih džainistične veroizpovedi?[7],[8] V Sloveniji je to dokaj neznana veroizpoved, čeprav obstaja že več kot 3.000 let in ima nekaj milijonov vernikov predvsem v Indiji. Pripadniki te veroizpovedi so znani kot zelo dobri rokodelci, v zadnjih desetletjih pa tudi kot skupnost, ki ima izjemno nadpovprečno visok delež visoko izobraženih v Indiji.[9] So pa tudi zelo striktni vegetarijanci, ki se izogibajo vsemu, kar bi lahko prizadelo druga živa bitja, menihi tudi oblekam. Menihi imajo na primer posebne metlice, s katerimi pometajo pred seboj, da ne bi pohodili kakšnega živega bitja. Ko sem se med enim izmed potovanj po Indiji prvič srečal z golim džainističnim menihom,[10] sem bil presenečen. Celo za sicer zelo raznoliko Indijo je bil to nepričakovan prizor. Razlaga golote je zanimiva, vendar je za našo temo uveljavljanja 14. in 41. člena Ustave, dovolj že vprašanje, ali bi na tem istem kopališču dovolili takšnemu menihu, da se kopa gol, saj je to dejansko del veroizpovedi? Če je odgovor nikalen, potem je jasen tudi odgovor na vprašanje, ali je prišlo do kršitve 14. in 41. člena Ustave, ker domnevni pripadnici islamske veroizpovedi[11] niso dovolili kopanja v burkiniju.

Kaj pravzaprav določata 14. in 41. člen Ustave? Iz novinarskih zapisov in komentarjev je mogoče razbrati, da pisci ti dve določbi Ustave razlagajo kot nekakšno pravico do osebnega prava, se pravi pravico, da vsak ravna v skladu s svojimi verskimi ali svetovnonazorskimi nauki, ne glede na pravila, ki sicer veljajo. Da torej osebna pravila in prepričanja nekako prevladajo nad splošnimi pravili in pravom.

Takšno stališče je zelo poenostavljeno. Je sicer zanimivo, vendar je bolj stvar zgodovine kot sodobnih družb. V Kraljevini Jugoslaviji je na primer veljalo, da pripadnost posamezni veri določa tudi katero družinsko pravo velja za posameznika. Dobro se spomnim predavanja prof. Vilfana, ki nam je pripovedoval, da je prav želja po možnosti ločitve in dejstvo, da je v Kraljevini Jugoslaviji veljalo osebno pravo glede na vero, botrovalo marsikateremu prestopu Slovencev iz katoliške v pravoslavno vero. Katoliška veroizpoved ločitve ni dovoljevala, pravoslavna veroizpoved jo je dovoljevala. Vendar gre za pravni položaj, ki ga je mogoče v sodobnem svetu zaznati le še v obliki mednarodnega zasebnega prava, s pravilom, da praviloma velja za osebna stanja osebe tisto pravo, katere državljan je.[12]

Ustava v 41. členu določa, da je svobodno izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju, pa vendar je v mestih, zaradi nasprotovanja dela prebivalstva, omejeno zvonjenje s cerkvenimi zvonovi.[13] V 14. členu Ustave je določeno, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino, kar pa ne pomeni, da so vsakomur zagotovljene pravice glede na njegova prepričanja, pač pa, da ima vsakdo enake pravice ne glede na narodnost, raso, … Razlika se zdi semantična, pa ni. Če bi bile vsakomur zagotovljene pravice glede na njegova prepričanja, versko pripadnost in druge osebne okoliščine, bi imel vsak svoje osebno pravo, kar v praksi pomeni, da bi se na istem kopališču nekdo kopal gol, drugi oblečen v kopalke, tretji v burkini, četrti v smučarske hlače. Do te točke je morda situacija še dokaj nepomembna, pomembna pa postane, ko se zastavijo vprašanja kot so: ali je v Sloveniji dovoljena poligamija ali poliandrija kot pravno upravičenje oseb, ki verjamejo v mnogoženstvo ali jim vera ali osebna prepričanja to celo zapovedujejo kot na primer izhaja iz zgodnjih naukov Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni (Mormonska cerkev).[14] Nadalje, ali so dovoljene dogovorjene poroke otrok in spolni odnosi z otroci,[15] ali je dovoljeno obrezovanje moških in ali je dovoljeno obrezovanje žensk? Obrezovanje žensk je del grobo zakoreninjene afriške tradicije,[16] ki pa je evropskemu razumevanju pravic žensk izjemno tuje. Morda se ob tem marsikomu naježijo lasje, vendar je to problem, s katerim se srečujejo tudi evropske države ob vse večji multikulturnosti. V Nemčiji je na primer leta 2007 živelo 19.000 žensk, ki so bile žrtve pohabljanja ženskih spolnih organov, in 4.000 deklic, ki so bile temu izpostavljene.[17]

S tem pridemo do klasičnih vprašanj, ki so se zdela že odgovorjena v delih Rousseauja, Locka in Hobbesa o družbeni pogodbi. Kateremu delu absolutne osebne svobode se mora posameznik odpovedati in sprejeti skupna pravila, da družba lahko obstaja in funkcionira?  Jasno je namreč, da družbe ni, če vsak razume pravo tako, da izhaja iz svojega osebnega prepričanja, da lahko povsod uveljavi svoja osebna prepričanja. Morda je to največja zabloda trenda Evrope kot oaze, kjer naj bi imel vsakdo pravico, da uveljavlja svoja prepričanja, ne glede na družbeni in pravni sistem, v katerem je.

Pravica iz 14. člena Ustave ni pravica, da si drugačen in se vedeš drugače kot ostali. Je pravica, da imaš enake pravice kot jih imajo drugi. Povedano preprosto, to je pravica, da je oseba v kopalkah na javnem kopališču, da je gola na nudistični plaži in da so ženske na enem delu kopališča ter moški na drugem delu, če gre za kopanje na kopališču Bagno Marino La Lanterna, ne glede na to kateri veri, narodnosti, spolu … posamezna kopalka ali kopalec pripada.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.