c S
»Pravosodna inšpekcija« kot trojanski konj politike?
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
03.07.2013 Na nedavni okrogli mizi o problemih slovenskega sodstva na Ustavnem sodišču RS je njegov predsednik razmišljal o tem, da obstoječi način normiranja sodniškega dela in tudi najnovejši poskusi njegove regulacije vse bolj sodniško funkcijo spreminjajo v uradniško. Tega ni moč zanikati. A ne samo to – zdi se celo, da se v pomembnem delu slovensko sodstvo v svojem zgodovinskem razvoju še sploh ni uspelo povsem izviti iz preživetih uradniških okvirov, ker mu to niso omogočile družbenopolitične okoliščine.

Uradniške okvire je sodstvu najprej začrtala avstrijska monarhija, nadaljevala stara Jugoslavija, v določeni meri pa obdržala tudi nova Jugoslavija. Vedno je bila v ozadju izvršilna veja oblasti, bodisi kralj ali partija, s takšno ali drugačno možnostjo vpliva na neodvisnost sodstva.

Jasno je, da sedanje, demokratične situacije ne moremo enačiti s tedanjimi. Z osamosvojitvijo Slovenije so se postavile dobre osnove za razvoj resnično neodvisnega in kakovostnega sodstva. Vendar moramo glede njegove učinkovitosti žal priznati, da se dobri obeti niso povsem uresničili. To pa predvsem iz sila zapletenih razlogov, nekakšne izgubljenosti v sistemskem labirintu, iz katerega ne vidimo prave rešitve. Toda v skušnjavah, ki jih ponujajo raznorazni všečni recepti za izboljšanje te učinkovitosti, tiči nevarnost, da v razvoju lastne državnosti in njenih podsistemov ne napredujemo, temveč uberemo celo pot nazaj.

Gordijski vozel, v katerega se je zapletlo naše sodstvo, res ni lahko rešljiv. Toda odmotavati ga bo treba sistemsko, počasi in pretehtano, z nekim načrtom, vizijo in predvsem složnostjo pri reševanju. Vsaka solistična akcija, vsako zasebno vlečenje niti, lahko povzroči, da se vozel še bolj zaplete. Eno izmed takšnih preuranjenih načinov vlečenja niti, ki je politiki in laični javnosti na prvi pogled všečno, je tudi uvajanje t. i. pravosodne inšpekcije (ali bolj formalno: službe za nadzor nad delovanjem sodne uprave, ki jo predvideva novela Zakona o sodiščih). Sporna so že sama izhodišča tega ukrepa, ki so predstavljena v obrazložitvi predloga zakonskih sprememb.

Tovrstni institut se uvaja po zgledu upravne inšpekcije. Od kdaj je lahko upravna regulacija zgled za sodno, če želimo imeti sodoben sistem delitve oblasti!?! Že samo bežno poznavanje tega sistema in njegovih nadzorov in ravnovesij narekuje razumevanje, da so standardi poseganja v regulacijo sodstva veliko višji kot pri reguliranju upravnega delovanja. Uprava deluje hierarhično, tudi po političnih navodilih, sodstvo pa je vezano le na Ustavo in zakon, saj mora biti sodnik popolnoma neodvisen, če naj izpolni svoje pravo poslanstvo. Četudi Minister za pravosodje, ki uvaja spremembe, obljublja, da se sam oziroma »njegovi« sodni inšpektorji ne bo vtikali v vsebinsko delo sodnikov, pa že samo dejstvo, da bodo lahko po sodišču »hodili« in »pregledovali« prostore, zbuja skrb. Tovrstno skrb namreč, ki jo narekuje že prastara izkušnja iz Troje, ko so plemeniti in nedolžni živalci dovolili vstopiti v trdnjavo iz nje pa so poskakali do zob oboroženi sovražnikovi bojevniki.

V obrazložitvi predloga spremembe Zakona o sodiščih so tudi upoštevni primeri iz tujih pravnih ureditev predstavljeni zelo skopo, tako da bralec ne ve, ali se primeri sploh nanašajo na zadevo, o kateri tu razpravljamo. To velja predvsem za Avstrijo in Nemčijo, ki sploh ne poznata institucije sodnega sveta, vendar po besedah poznavalcev tega sistema ni nikakršnega govora, da bi lahko tovrstna inšpekcija delovala pri Ministrstvu za pravosodje. Glede Francije in Italije pa je situacija precej drugačna, kot pri nas, saj gre za južnoevropski tip sodnega sveta, katerega član je tudi minister za pravosodje, ki pa naj v njem ne bi izvajal političnega vpliva. T. i. pravosodna inšpekcija v primerjalnih pravnih sistemih sicer obstaja, vendar je v glavnem locirana pri sodnih svetih in ne pri ministrstvih za pravosodje. To je tudi v obrazložitvi predloga sprememb prikazano v primeru Bolgarije, zelo podobno pa je bilo tudi pri Turčiji, ko je takšno službo prevzel sodni svet, saj sta se ti državi želeli (ali morali?) približati zahodnim standardom nadzora nad delovanjem sodstva.

Ker Slovenija primerjalnopravno spada v podskupino vzhodnoevropskih držav, bi bila tudi pri nas bolj primerna rešitev iz omenjenih držav. Glede na zgodovinski razvoj in trenutno stanje naše pravne kulture se zdi predlagana rešitev lahko pravi trojanski konj za vpliv politike v sodstvu. Veliko bolj primerna se zdi obstoječa možnost nadzora ministra nad sodno upravo, če pa se že uvaja posebna služba za nadzor nad sodno upravo naj bo ta na Sodnem svetu.

Četudi naj bi t. i. službeni nadzor glede sodne uprave izvajal sodnik kot neodvisni akter, bi bil ta na »plačilni listi« ministra kot nosilca eminentne politične funkcije, tako da korak k možnim poskusom političnih vplivov na sodstvo ni več daleč. Tu primerjava z izvršilno-upravno vejo oblasti, kjer je na vrhu (politični) minister, uprava pa deluje povsem strokovno, ne zdrži, ker morajo biti kriteriji za poseganje v delovanje sodne veje oblasti bistveno višji. Nihče sicer ne pravi, da bo sedanji minister kaj takšnega dejansko poskušal in da ima dejansko slabe namene, toda za njim utegne priti nekdo drug, ki pa se tej skušnjavi ne bo zmogel upreti.

Res je seveda tudi, da mora biti sodstvo ne le neodvisno, temveč tudi odgovorno, in da če samo ne zmore biti dovolj učinkovito, ga je treba tu in tam k temu spodbuditi tudi z zunanjimi ukrepi. A cilj tu ne upravičuje uporabljenih sredstev in vsak način le ni pravi. Treba je izbrati boljšo rešitev od predlagane, če že kaj spreminjamo. Podoben učinek bi npr. dosegli z milejšim ukrepom, ko bi se takšna oblika nadzora oblikovala na sodnem svetu, ki že po sami definiciji ne spada v nobeno izmed vej oblasti in je nekakšna neodvisna državna agencija za nadzor nad delovanjem sodnikov. Sodni svet poleg predstavnikov sodnikov sestavljajo tudi predstavniki javnosti, prek članov različnih nesodnih pravnih poklicev. Sodniški predstavniki so v njem v večini z določenim namenom kot nekakšna varovalka – da nadzor in poseganje v delo sodnikov ne bi šlo predaleč, saj sta vrednoti njihove neodvisnosti in nepristranskosti svetinji. Ker je človek po naravi subjektivno bitje in je hitro dovzeten za njuno nespoštovanje. Zakaj je ameriška ustavna teorija sodstvo že zdavnaj proglasila za the least dangerous branch?

To je namreč prevladujoča ureditev v razviti tujini, ki ji kaže slediti. Zakaj spet izumljati nekaj novega in posebnega, se zopet iti nekakšen pravni voluntarizem, samo zato, da ima nekdo prav? Mar nimamo že dovolj tovrstnih rokohitrskih spreminjaj zakonodaje? Bomo spet morali obremenjevati Ustavno sodišče RS, da ponovno odmeri pravno pamet v tej državi, vmes pa bomo vsi nezadovoljni, na dveh bregovih, izgubljali dragoceni čas in energijo – namesto, da bi se usedli skupaj in skupaj našli rešitev?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.