c S
Osamljeni jezdeci slovenske sodne apokalipse
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
26.09.2016 Prejšnji teden je javna kritika odločitve Sodnega sveta, da ne izreče pozitivnega mnenja nobenemu izmed obeh kandidatov za predsednika Vrhovnega sodišča, dodobra razburkala slovenski javni prostor. Pravzaprav sta bili obe kritiki iz časnika Finance del »nadaljevanke« ali »žajfnice« v smislu javnega kritizerstva, ki dobiva že svoje podlistke, in ni le kritika posameznih segmentov npr. slovenskega sodstva, ampak je mnogo več od tega.

Kritika je seveda vedno dobrodošla in katere se tudi sam pogosto poslužujem v smislu izboljševanja tega pomembnega družbenega podsistema. Toda za razliko od konstruktivne kritike, ki določene slabo delujoče pojave izolira, opiše, da jih analizira, primerja in ponudi rešitve, je kritizerstvo destruktivno, saj ubija še tisto pozitivno, ki je v vsakem možnem še delujočem sistemu, negira vse morebitne izboljšave v sodstvu, četudi jih podpirajo številke, ki jih prizna še tako pedantna nadzornica, kot je Evropska komisija.

Kritizerstvo v imenu pravne države, kot da je to neka empirično izmerljiva kategorija, od katere odklone je tudi mogoče izmeriti z matematično natančnostjo, ne pa neko dinamično, dialektično delujoče pravno in družbeno načelo, je kronično kritično prav do vsega sodnega in pravnega, kar v tej deželi leze, v smislu: vse je zanič, tonemo v močvirje, ali v »slovensko pravno žalost«, živo blato, iz katerega ne bomo nikoli izšli…

Formalno nezavezujoče mnenje Sodnega sveta o nepotrditvi kandidatov za predsednika Vrhovnega sodnika se šteje skoraj za pot v apokalipso slovenskega sodstva in pravne države, četudi bi nek zunanji opazovalec (denimo iz ZDA, zibelke demokracije, kar se mi je ob nekem kosilu v stari Ljubljani tudi »zgodilo«!) pač dejal, da je to še kako normalno stanje, da je ravno to dokaz delovanja pravne države, demokracije ter sistema nadzorov in ravnovesij. In da bi ravno to, da bi Sodni svet v tem primeru moral! soglašati z mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča, pomenilo nenormalno stanje – recimo na poti v nekakšen erdoganizem (beri: totalitarizem). Ob upoštevanju tega se še tudi nedolžno opozorilo na manko obrazložitve, ki je uperjeno le! na Sodni svet, zdi krik osebne zgodbe ali lastne politične prepričanosti. Še posebej, če niso enaki vatli vzpostavljeni tudi za drug pomemben organ v tej zgodbi – Vrhovno sodišče.

Kritizerji vidijo le svoje ozko zastavljeno mnenje, ki je sicer zastavljeno kritično, a je črno-belo. So kot nekakšni »jezdeci slovenske sodne apokalipse«, ker tudi tisto svetlo v sodstvu – vidijo kot črno, temno in v tem, da je vse zanič, verjetno pripravljajo teren za nekaj pomembnega, a svojega.

Jezdeci apokalipse so nujno osamljeni, saj jih niti kolegi ne pripoznavajo v smislu, kot bi si ga sami želeli, kot bi se še kako zavedali, kam vodi ta pot. Za svoje (ne)zavestne politične ambicije, ki naj se že formalizirajo, da bodo zadeve javno in politično transparentne, so pripravljeni tudi na javne in medijske diskreditacije oziroma »prodajo« (nekdanjih) kolegov. Mar tem kolegom sledi še »diferenciacija«, po že izvedeni diskreditaciji? Model delovanja, ki ga sami najbolj kritizirajo, počasi postaja njihov model. Zarote, na katere opozarjajo, postajajo njihove zarote, kajti, kako gre že tisti ameriški rek: It takes one to know one!


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.