Pred kratkim je v javnosti odmevala izjava Komisije za človekove pravice SAZU z naslovom 'Za izhod iz pandemije in avtokracije'. Natančneje, izjavo je podpisalo sedem akademikov, članov omenjene komisije. Že naslov daje slutiti, kaj naj bi bila vsebina izjave – prst uperjen v aktualno Vlado RS kot glavnega krivca za vse križe in težave tega trenutka na Slovenskem. Menim, da je sporočilo vsej nepotrebno, če že ni škodljivo, saj priliva olje na ogenj trenutne izrazite razklanosti slovenske družbe, za izhod iz pandemije pa bi rabili predvsem več enotnosti. Bolj kot apel za splošni blagor je sporočilo razumeti kot prispevek k skorajšnji predvolilni kampanji.
Nisem kakšen vladin apologet za vsako ceno, da se razumemo. Kot svobodomiseln sem vsaj v kakšnem delu praviloma kritičen do vseh slovenskih vlad. Tudi tej je seveda mogoče očitati določene nepravilnosti. Toda nanjo zliti vso »gnojnico« tegob in tragedij, ki jih je prinesel virus, in ukrepe za njegovo zatiranje prepoznati kot očitno uvajanje avtokracije se zdi preveč. Zakaj?
Zato, ker se še enkrat spet poudarja krivdo države oziroma vladajoče politike za vse naše tegobe. Še enkrat več je kriva država in pri tem smo lahko vsi mi neodgovorni, saj smo odgovornega prepoznali. Kot da tudi mi vsi nismo država? Akademiki v podtonih svoje izjave sporočajo ljudem, da jim ni treba spoštovati ukrepov, saj so ti neustavni, kajti Vlada »zlorablja epidemijo covid-19 in s komandnim pristopom represijo razširja na vso družbo«. To pa se ne zdi niti najmanj modro, kar pa bi od akademikov pričakovali. Ni v redu, da se tudi druga kritika vlade v tem sporočilu, kot je vmešavanje v medije, kulturo, neimenovanje evropskih tožilcev itd., povezuje z epidemijo, saj se boj zoper epidemijo tako politizira, ljudje pa posledično ukrepov ne spoštujejo, kot bi jih morali, da bi epidemijo zaustavili ali vsaj preprečili njeno širjenje.
Akademiki nadalje poudarjajo, da naj bi bil pomemben predvsem »način, kako so ukrepi sporočeni javnosti, saj je od tega odvisno, ali jih bodo ljudje sprejeli kot nujne …, jih ponotranjili ter jih tudi spoštovali«. Bojim se, da je problem globlji kot le domnevno »neprijazna« komunikacija vlade. Glede ponotranjenosti ukrepov, tudi takšnih, kot so ti v epidemiji, je ta seveda odvisna od stanja normativne integracije družbe. Pri nas, na mejah Balkana, ta očitno ni na najvišjem nivoju. Je sploh kdo, ki ne pozna vsaj nekoga, ki je zlorabljal cepilna in druga potrdila – da bi prelisičil državo (ali vlado)? Ko so se ljudje sprostili, se ni več preverjalo izpolnjevanje pogojev PCT, zato je bil potreben strožji nadzor inšpekcijskih služb, da so ljudje stvar vzeli (zopet) resno. To so res represivna dejanja in mar niso v takšni situaciji potrebna? Po drugi strani pa stroga mimika obraza tudi retorično sugerira resnost situacije. Če ljudem omejuješ gibanje in jim nadevaš maske na obraze, se pri tem pač ne moreš smehljati.
Omenjena komisija je tudi v svoji izjavi pozabila, da se človekove pravice, zlasti pravica do svobode gibanja in pravica do osebne svobode, v teh razmerah omejujejo zavoljo varstva drugih, v takšni ogrožajoči situaciji pomembnejših človekovih pravic, kot sta pravica do življenja in pravica do zdravja.
Ob tem se vseskozi pozablja, da v primeru izjemnih družbenih situacij oziroma kriznih razmer tudi ustavna teorija priznava izvršilni veji oblasti kot najbolj operativni politični veji več pristojnosti pri odrejanju ukrepov, kot jih ima sicer, ko v moderni družbi velja, da je v bistvu najbolj »nevarna« veja oblasti.
Nadalje, v ustavni demokraciji je legalitetno načelo, ki zahteva za podzakonske akte čimbolj natančno podlago v zakonu (celo nekakšen predhodni »načrt«), je sicer eno pomembnejših ustavnih načel, a nekaj tolerance pri tem s strani ustavnega sodišča v izjemni situaciji se vendarle zdi potrebne. Temu je sicer Ustavno sodišče RS pritrdilo v prvem valu epidemije, ko smo bili vsi najbolj prestrašeni, saj so nekateri celo omenjali načelo previdnosti pri ugotavljanju, ali so omejitve pravic ustavno skladne. Ko pa se je situacija nekoliko izboljšala, je Ustavno sodišče RS potegnilo iz rokava legalitetno načelo in odprla se je Pandorina skrinjica. Seveda obstaja bogata in ustaljena ustavnosodna praksa glede tega načela in tej je Ustavno sodišče tudi sledilo. Toda, ali je to res primerno v sedanji izjemni situaciji? Potem ljudje niso več jemali vladnih ukrepov dovolj resno, saj da so neustavni. Mar ni tudi primerno, da Ustavno in pravzaprav vsako sodišče tudi tehta učinke svojih odločitev na družbo? Mar ni tudi kontekst tisti, ki določa pomen posameznega pravnega pravila in načela? Tu pa je bil kontekst bistveno drugačen od tistega, v katerem se je razvijala sodna praksa glede legalitetnega načela.
Lahko so, seveda, akademiki kritični do nekaterih dejanj Vlade RS, toda vse metati v en koš in boj proti pandemiji enačiti z uvajanjem avtokracije, se zdi neproduktivno in najmanj nepotrebno, če že ne družbeno škodljivo. Takšna izjava namreč boj proti epidemiji v ničemer ne izboljšuje, temveč ga le otežuje, saj navijaško razpihuje razdvojenost v slovenski družbi. Malce pobalinsko, skorajda, kar modrecem, kar naj bi akademiki bili, nič kaj ne pritiče.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
