c S
Hipertrofija pravnikov in naše pravne fakultete
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
19.03.2012 Vedno bolj prihajamo do tega, da je v naši državi pravnikov preveč. Namreč kljub temu, da smo v vrhu Evropske unije glede pravnikov na število prebivalcev, in smo tudi v evropskem vrhu glede števila sodnikov na prebivalstvo, ne moremo trditi, da naš pravni in tudi, ožje, sodni sistem delujeta zgledno. Problem seveda ni le količina pravnikov sama po sebi, temveč predvsem njihova kakovost. V njihovem razbohotenem številu, v tej pretirani kvantifikaciji se zdi, da tudi tiči srž problema. Preveliko število pravnikov se zdi, da kakovostnemu pravu prej škoduje kot koristi. Če parafraziramo prastari Tacitov rek, bi lahko rekli: Corruptissima re publica plurimae juristi.

Slabše ali celo slabo pravo prav gotovo ne more biti proizvod dobrih, še manj odličnih pravnikov  kot tistih, ki so polni znanja ter tudi pokončni kot močne osebnosti v svoji veri v prav. Tudi slaba organizacija pravnikovega dela ali pravnega organa ne more biti rezultat dobrih pravnikov. Namreč slaba organizacija tudi pomeni nenadzorovano množenje števila pravnikov oz. njihovo neoptimalno vkomponiranje v sistem. Enačba: neučinkovit pravni sistem = dobri pravniki se formalno logično ne izide.

K slabši učinkovitosti pravnega sistema je prispevala tudi slabša kakovost pravnega znanja v nekaj sivih desetletjih prejšnjega stoletja oz. negativna selekcija v pravniški poklic. Zavoljo komunistične ideologije o odmiranju države in prava je bil pravniški poklic v prejšnjem, komunističnem sistemu, v precejšni meri degradiran. Posledica tega je bila – razen seveda izjem – splošna negativna selekcija študentov oz. kadrov v pravniškem poklicu. Med študenti Filozofske fakultete je tedaj celo krožila šala, da če študent tamkajšnje fakultete ni bil prav uspešen, so mu profesorji dejali, da bo za Pravno fakulteto še vedno dovolj dober. Nadarjeni študenti so namreč raje študirali naravoslovne znanosti, kjer je bil vpliv politike gotovo manjši kot v družboslovju in humanistiki.  Po osamosvojitvi Slovenije se je to sicer precej spremenilo. Pravni študij je postal bolj privlačen, za določen čas so se celo uvedli sprejemni izpiti, ki so pomenili selekcijo za študij prava bolj nadarjenih študentov. Na pravni študij so se pričeli vpisovati najbolj nadarjeni srednješolci. Po osamosvojitvi je tudi veliko več študentov kot prej nadaljevalo svoj študij v tujini in njihova vrnitev v domovino je poslej pričela žlahtiti slovensko pravno profesijo.

Toda polpretekla negativna selekcija se gotovo (še v določeni meri) odraža v številnih sodnih zaostankih, kajti bolj nadarjeni, bolj ustvarjalni šele prihajajo in potrebno bo še nekaj časa, da bomo začutili sadove njihovega dela.

Ta začetni zagon renesanse pravnega poklica in pravne stroke v domovini po osamosvojitvi pa se zdi, da je v zadnjem času nekoliko usahnil. Pri tem je še posebej pereč podatek, da je vedno več pravnikov brez službe, da je njihov delež na zavodih za zaposlovanje domala največji – poleg ekonomistov. Tega bremena ne olajša niti dejstvo, da sta oba profila tudi najbolj zaposljiva.

To vsekakor priča o posebni hipertrofiji pravnikov in pravnic, katerih produkcija na pravnih fakultetah ne ustreza trenutnim družbenim potrebam. Tu je treba naše visokošolsko izobraževanje pravnikov deloma posuti s pepelom. Problematično je predvsem število diplomantov, še bolj vpisanih študentov, problem pa je tudi način študija oz. poučevanja. Gotovo so k hipertrofiji ali hiperprodukciji pravnikov v preteklosti prispevale predvsem državne pravne fakultete, ki so jih množično vpisovale, saj so bile financirane po »glavi« študenta, in je želja po zaslužku najbrž prevagala nad dejanskimi potrebami slovenske družbe. Povsem jasno pa je tudi, da je k temu še bolj prispeval tisti, ki je to financiral – torej država. Pri tem bi bil očitek, da je tudi nova zasebna pravna fakulteta prispevala k hipertrofiji pravnikov, povsem neustrezen, saj je ta v primerjavi s številom vpisnih mest na obeh državnih fakultetah pravi palček, obenem pa prispeva k večji decentralizaciji in regionalizaciji ter konkurenci pravnega študija v Sloveniji, kar gotovo dviga kakovost. Tako in tako je trend v skladu z bolonjsko reformo več učiteljev na fiksno število študentov oz. manj študentov na posameznega učitelja. Vsaj glede na evropske trende, če tu že ne naštevamo ameriške vzore, so velike predavalnice s 300 do 400 študenti že povsem mimo, ravno tako stari način ex cathedra predavanj. Namesto tega naj bi se delalo z manjšimi skupinami, in tudi čim bolj individualno, torej tutorsko, sodobne metode poučevanja pa favorizirajo vse prej kot omenjena ex cathedra predavanja. Na področju prava je zanimiv način uporaba sokratične metode. To pa vse priča o nujnosti vsaj delnega izobraževanja bodočega učiteljskega kadra v tujini, kjer se ta sooči z uporabo novejših metod poučevanja, ki jih lahko nato, ko se vrne, uporabi doma. Nekatere svetovne fakultete za svoj pedagoški kader celo zahtevajo obvezno opravljanje vsaj dela študija v tujini.

Zdi se, da se v prihodnosti določenim omejitvam vpisnih mest na pravnih fakultetah, morda tudi s sprejemnimi izpiti, ne bomo mogli izogniti. Toda to ne bo pomenilo le varčevanje države, temveč tudi prispevek k večji kakovosti pravnega študija. V vidu bolj kakovostnega študija se zdijo sprejemni izpiti še kako smiselni. Kakovostni sprejemni izpiti podrazumevajo verodostojen preizkus znanj in naravnih sposobnosti študenta. Bolje je pred samim vstopom študentov na fakulteto napraviti že prej izbor in se nato z več energije posvetiti tistim, ki so za študij prava bolj nadarjeni od ostalih, kot pa izgubljati prepotrebno pedagoško energijo s tistimi, ki za tovrstni študij in kasneje polic niso nadarjeni. Potem to izgleda kot »masaker« ob prehodu iz prvega v drugi letnik, ki ne služi pravemu namenu študija, ampak je le nujno zlo za profesorja, da ohranja dostojnost stroke, ki jo goji. Tu se zdi pristop na ameriških pravnih fakultetah boljši – bodoči študentje gredo skozi dokaj rigorozen sprejemni izpit, potem pa redko padajo izpite, saj so tisti bolj sposobni enostavno bili že prej »prebrani«.

V tej zvezi pa je treba omeniti še nekaj – namreč to, kar nam OECD venomer pripoveduje – namreč potrebo po uvedbi šolnin. Sam kot pedagog v visokošolskem izobraževanju gledam na to predvsem kot na psihološki učinek, namreč tak, ki prispeva k bolj resnemu študiju tudi na področju prava. Nikoli ne bom pozabil svojih sošolcev v ZDA, ki so prišli poslušati predavanje profesorja zgolj 10 minut pred koncem, ker prej niso utegnili, saj so bili na nekem intervjuju. Jasno, da so hoteli uloviti še teh zadnjih 10 minut ne zato, ker bil profesor tako briljanten, temveč zato, ker so točno vedeli, koliko dolarjev to pomeni. Ne rečem, da bi morali tudi pri nas uvesti tako visoke šolnine, ker se te za naše evropsko, bolj socialno okolje od ameriškega ne zdijo razumne. Poleg tega pa je to priložnost, da država nadomesti primanjkljaj sredstev za visokošolsko izobraževanje. Če bomo že morali doplačevati za nujna zdravila, se a fortiori zdi smiselno, da bomo doplačevali tudi za študij (naših otrok).

A konec koncev, kljub problemom s prevelikim številom pravnikov, slabši kakovosti njihovega študija, problemom glede njegovega financiranja, plačevanja študija, finančno krizo itd., je nekaj prav gotovo jasno. Pravniški poklic kot neke vrste arhetipski poklic je stalnica, da ne rečem – večen. Že v prvobitnih skupnostih so poleg zdravnikov, duhovnikov in učiteljev obstajali ljudje, ki so se ukvarjali z družbenimi pravili ter spori med ljudmi. In kakor slednji ne bodo zamrli, ravno tako ne zamrla potreba po pravniškem poklicu. Najbrž ga bo njegova kriza le še okrepila.