Naj spomnim, da je do tožb novinark prišlo kot posledica objave premierjevega čivka ali, če želite, bevska z vsebino: "Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30 EUR, drugo za 35 EUR. #Zvodnik Milan." Šlo naj bi za odziv vodje tedanje opozicije na prispevek novinarke v Dnevniku RTV SLO o tem, da naj bi se na Facebooku med pristaši Legije smrti nahajali tudi vidni člani SDS, katere predsednik je Janez Janša.
V primeru odgovorne urednice je Vrhovno sodišče najprej odločilo, da so nižja sodišča, ki so ji prisodila odškodnino zavoljo žalitve, posegla v politikovo svobodo izražanja, saj naj bi prisojena odškodnina – kljub določenemu posegu v njene osebnostne pravice, saj je bil čivk vulgarna karikatura – pomenila t. i. zastraševalni učinek (chilling effect) glede njegovega prihodnjega čivkanja. V tedanjem senatu so sodili sodniki Zobec, Pavčnik, Štravs, ki so svobodi izražanja v tem primeru prisodili večji pomen od sodnic Končine Petrnel in Iglič Stroligo, ki sta glasovali proti v vidu večjega varovanja osebnega dostojanstva in osebnostne sfere odgovorne urednice.
V drugi odločitvi Vrhovnega sodišča, konkretno glede novinarke, pa je prišlo do vrednostnega obrata. Večina vrhovnih sodnikov v tej zadevi, Končina Peternel, Betetto in Horvat, zdaj bolj zaščiti osebnostne pravice novinarke nasproti svobodi izražanja politika, ki pa jo še naprej bolj podpirata vrhovna sodnika Zobec in Pavčnik, ki sta glasovala proti in napovedala odklonilni ločeni mnenji.
Kako je to sploh možno? V dobrem letu takšen vrednostni zasuk.
Formalnopravno povsem mogoče: najvišje sodišče (rednega sodstva) lahko spreminja svoje precedenčne odločitve, v drugače sestavljenem senatu imajo sodniki pravico drugače odločiti po svojem razumevanju Ustave, zakonov in svoje vesti, ker se tudi sodna praksa na tem področju (še) ni ustalila. Pa tudi če bi se, je to moč po naši relativno šibki doktrini (v primerjavi s common law) utečene sodne prakse s podlago v 22. členu Ustave (enako varstvo pravic) vselej spremeniti, samo da ponudiš razloge za drugačno odločitev.
Kot umirjeni pravni realist imam o zadevi, predvsem o možnosti vrednostno povsem diametralnih odločitev, ki sta obe pravno pravilni, svojo interpretacijo, ki izhaja iz teorije integralne pravne argumentacije (glej pri založbi Uradni list ravno izdano knjigo Pravna argumentacija v teoriji in praksi).
Kot rečeno imata obe odločbi identično logično podlago – kolizija med ustavnima pravicama svobode izražanja ter osebnostnimi pravicami. Kateri dati prednost glede na konkreten primer, je izredno težko reči vnaprej, če ne vpeljemo še dodatnih meril presoje. Tem pravimo dialektična merila oziroma argumenti, ki naj pojasnijo izbiro gornje premise – torej ali naj pretehta svoboda izražanja ali pa osebnostne pravice. V obeh odločbah sta se senata sklicevala predvsem na argumente precedensa, torej prejšnjih vzročnih primerov ESČP in Ustavnega sodišča RS. Toda v težki zadevi, kot je ta, lahko najdemo takšne ali drugačne judikate teh pomembnih sodišč, ki podpirajo obe odločitvi.
Zato menim, da je v »tesni« zadevi, kjer je šlo za pičli glas večine, šlo za tretji, retorični nivo argumentacije oziroma »vrednostni spopad«, kjer so določeno vlogo igrali tudi izvenpravni elementi. Logični in dialektični okvir sta ponudila kontroverzo dveh človekovih pravic z določenimi merili iz judikature, kako med njima presojati. Vendar je te pravice treba tudi vrednostno napolniti, na kar vpliva t. i. vrednostna retorika – etotični argumenti. Tako svoboda izražanja kot osebnostne pravice se v določenem primeru navezujejo na celo kopico vrednot, ki niso izrecno del pravnega sistema. Takšne vrednote delimo vsi pripadnike družbe, vendar lahko v drugačni hierarhiji. Z njihovo pomočjo razumemo abstraktne pravne določbe v določenih konkretnih primerih – bolj so te abstraktne, večjo vlogo imajo omenjena vrednostna izhodišča.
Toda o tem, ali se je sodnik pri svojem odločanju navezal na takšno ali drugačno izvenpravno vrednoto pri razumevanju določene pravne določbe glede na konkreten spor, nikakor ne smemo špekulirati, temveč moramo o tem najti sled v obrazložitvi. Tako je večina v drugem primeru bolj zavarovala osebnostne pravice novinarke kot svobodo izražanja premiera, saj je »obsodila« razvrednotenje novinarke tudi kot ženske, pri čemer naj bi bil uporabljen seksističen podton s strani vodje opozicije. Ti sodniki so posebej poudarili pomen strpnosti dialoga v družbi. Po Schwartzovem modelu desetih najpomembnejših vrednot v družbi je tu prepoznati vsaj vrednoto medosebne konformnosti, po kateri se je vzdržati dejanj, ki bi vznemirjala druge, promovirala vljudnost ter medosebno spoštovanje, še posebej tudi nasprotnega spola.
Pri prvi odločitvi pa je prepoznati vsaj vrednoto samo-usmeritve, v smislu neodvisne misli in akcije, zunaj nadzora drugih. Torej zavarovati je treba »razsvetljensko načelo, da samo svobodna razprava o pomembnih družbenih temah omogoča približevanje resnici«. Kritika je lahko groba, tudi žaljiva, samo da vodi k pomembnemu družbenemu cilju, kar je npr. kritika z oblastjo simpatizirajočih medijev v slovenskem politično neuravnoteženem medijskem prostoru.
Poanta takšnih povsem različnih odločitev Vrhovnega sodišča je v tem, da so tudi vrhovni sodniki ljudje z različnimi vrednostnimi ozadji, pri čemer se v najtežjih pravnih zadevah ne moremo izogniti vplivu takšnih vrednostnih izhodišč. Pomembno pa je v svobodni demokratični, vrednostno pluralni družbi, da imamo možnost z njimi polemizirati, nanje pravno odgovoriti, poskušati najti svoj »vrednostni prav«, kot je v konkretnem primeru možnost premiera, da vloži ustavno pritožbo in doseže drugačno odločitev.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
