c S
Razmislek o Patrii
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
27.04.2015 Glede na trenutno odmevnost »primera vseh primerov« ali vsaj pravnega primera desetletja ga ni za državo in javno sfero zainteresiranega človeka, ki ne bi imel takšnega ali drugačnega stališča o njem. Še toliko bolj, ko gre za pravnika ali pravnico. Tako, v tej kratki refleksiji, v tok debate o tej javni pravni zgodbi prilivam še dodatno iz piskra svojih razmišljanj.

Zadnja odločitev Ustavnega sodišča je zame na splošno povsem pričakovana, saj se zavedam, kako visoke standarde varstva človekovih pravic naj bi gojila takšna institucija. Pravzaprav se mi ta odločitev zdi celo malce pozna in bi jo pričakoval že prej, saj bi podobno potezo lahko naredili že tedaj, ko so ustavni pritožniki prvič stopili pred to sodišče, tj. pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Tedaj so na tehtnici med tako hudimi učinki odločitve, kot je prestajanje zaporne kazni, in svoje ustaljene sodne prakse glede odločanja o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, ustavni sodniki odločili v korist drugih razlogov. Pri tem tudi ne razumem, kako niso že tedaj mogli ugotoviti očitne kršitve Ustave, zdaj pa razkrivajo v bistvu pravno »osnovnošolsko« napako, kot je nekonkretizacija abstraktne kazenskomaterialne norme. 

Poleg tega se zdi tudi takšna odločitev večine ustavnih sodnikov premalo pogumna. Bistveno bolj se strinjam s pritrdilnim ločenim mnenjem ustavnega sodnika dr. Deisingerja (tudi edinega penalista v sestavi sodišča) – čigar ločeno mnenje pa nima precedenčne vrednosti, saj je pravna narava takšnih mnenj (le) obiter dicta. Tudi sam menim, da bi Ustavno sodišče lahko v okviru ustavnosodnega nadzora, kjer je v poziciji sodišča par excellence, ki stoji v piramidi nad vsemi pravnimi organi in pravnimi akti v državi, lahko pritožnike samo oprostilo in ne podaljševalo tovrstne »agonije«. Ne pa da je dalo vsa potrebna navodila okrajnemu sodniku ali sodnici, ji s tem na nek način zožilo manevrski prostor, določilo, da ne sme ponovno odločati ista sodnica, ter se na ta način pri tem samozadržalo poseganja v odločanje rednih sodišč?!? Že tako je razveljavljanja sodb in vračanja primerov na prvo stopnjo v našem pravnem sistemu preveč, kar prepogosto vodi do nerazumno dolgega trajanja postopkov.

Ni pa nikakršnega dvoma o tem, seveda, da je Ustavno sodišče zdaj v tej zadevi stvari postavilo na svoje mesto.

Pri tem se mi odzivi nekaterih tako ali drugače vpletenih v zadevo, ki ciljajo na to, da češ zdaj pa nam je Ustavno sodišče onemogočilo pregon korupcijskih kaznivih dejanj, zdijo povsem deplasirani. Sporočilo Ustavnega sodišča pač je, da je vselej – tudi v korupcijskih zadevah – potrebna normativna konkretizacija. Tovrstna napaka ima lahko hude posledice. Posebej frapantno je v tej zvezi sporočilo dr. Deinsingerja, ko opozarja na obsodbo po Uredbi o vojaških sodiščih na smrtno kazen z obešanjem, ko naj bi obsojeni »neugotovljenega dne zoper neugotovljene osebe na neugotovljen način storil kaznivo dejanje zločinstva«. Takšen »metafizični« delikt, ki mu manjka »empirična« prostorsko-časovna dimenzija, preveč spominja na predmoderno kazensko pravo, tisto pred razsvetljenskimi reformami konec 18. stoletja. In vsaj nekaj tega je na žalost tudi v tem primeru Patria.   

Toda zelo pomembno je ob vsem tem, da vsi skupaj ohranimo trezno glavo. Zadeva Patria ni povsem izmišljena zgodba: družba Patria je v takšnem ali drugačnem obsegu dejansko podkupovala in določeni so v to bili dokazano vpleteni (na tej in oni strani domače meje) in tudi obsojeni. Ne zdrži teza, da je primer popolnoma izmišljen. Tudi po odločitvi Ustavnega sodišča pa zdaj zgleda, da je kazenska represija (z vsemi vpletenimi: policijo, tožilstvom, sodiščem) glede določenih posameznikov, torej v tem primeru, šla enostavno predaleč, njeno nihalo je preveč zanihalo, saj znaki kaznivega dejanja pač niso bili dokazani. Četudi je okoli neke zadeve veliko dima, je pač izvor tega dima treba zelo precizno ugotoviti.     

Mislim, da je prvi del nauka v tej zgodbi v tem, da je celotni represivni aparat (policija, tožilstvo, sodišča) slabo opravil svoje delo, pri čemer so bili seveda najbolj prizadeti obdolženci in ko dokončno pade zadeva, kar se najverjetneje bo zgodilo, jih bo treba tudi ustrezno rehabilitirati.

Toda drugi del nauka te zgodbe je tudi v tem, da se kot družba prek javnega, tudi kritičnega (razumnega) dialoga izognemo nekemu političnemu hujkaštvu in pogromu nad sodstvom, saj se ta v demokraciji nikakor ne zdi primeren.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.