c S
Trije možje pomenijo tigra
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
02.02.2015 Pri zadnji neizvolitvi odvetnice za sodnico višjega sodišča v Državnem zboru se je spet enkrat izkazalo, da ko v procesu argumentacije zmanjka argumentov, potem prevlada argument moči. Moč glasov. »Pač Državni zbor ni vezan na mnenje Sodnega sveta«, bi rekel kakšen izmed poslancev. To je sicer formalno res – in nekaj podobnega se je pripetilo tudi Predsedniku Republike pri zadnjem razpisu za sodnika ESČP. To si Državni zbor lahko »privošči«, saj formalnopravno svoje odločitve ne rabi obrazložiti. To je privilegij organov političnih vej oblasti.

Če malce parafraziram ameriško ustavnopravno terminologijo, je potemtakem Sodni svet v takšnem »spopadu« proti parlamentu less dangerous body. V tem primeru na isti strani kot sodstvo, čeprav je od njega neodvisen. Na tej strani nima niti »meča«, ne »blagajne«, temveč le »razum«, kakor bi se izrazil eden izmed Federalistov ali duhovnih očetov ameriške ustave. Toda v resnih demokracijah jemljejo takšen razum kot vodilo javne debate resno. In tudi zato so te resne in se ločijo od demokracij drugega, manj resnega tipa.   

Argumenti Državnega zbora v tej zadevi so bili precej šibki, skoraj bi rekel sami sebi v nasprotju in v bitki na moč argumenta gotovo ne bi zdržali, a predstavniško telo ima to moč (tj. argument moči), da iz »treh mož naredi tigra«, o čemer denimo govori stari kitajski pregovor, tudi naslov te kolumne. Podporniki neizvolitve odvetnice za sodnico so odločitev podprli z mnenjem, da je nelogično, da Sodni svet podpre zunanjo kandidatko v tekmi s sodnico nižjega sodišča, saj da je bolj smiselno, da napreduje nekdo, ki je že v sistemu in ki ga sistem podpira. Ne pa drugi kandidat oziroma kandidatka, četudi je lahko odlična v odvetništvu in ima celo najvišji akademski naslov. Torej, da odločitev Sodnega sveta kot izbira za »svež veter« ne zdrži. Če bi to bili le podporniki obstoječega sodništva kot takega, bi človek še razumel, če pa prihajajo iz političnega tabora, ki kritizira zaprti, zastareli, zatohli in okosteneli sodni sistem, ki da ga je treba prevetriti, in tudi Sodni svet si mora prizadevati za njegovo izboljševanje, potem takšne odločitve, kot zdaj podpore »sistemu«, sploh ni za razumeti. Takšna odločitev zato vsaj glede tega dela ni razumna, je zato nelogična, absurdna, saj je sama s sabo v nasprotju. Ali pa je logičnost, torej razumno skladnost dveh stališč najti v tem, da so nekaj prizadevanja in abstracto, drugo pa parcialni, lokalni, morda celo osebni interesi?

Poleg tega je argument o vpletenosti odvetnice v TEŠ 6 kot pooblaščenke populizem, čisti ad populum, v smislu, »če vsi tako pravijo, potem mora biti nekaj na tem«, saj njena vloga v tem »projektu« sploh ni izkazana v kakšnem negativnem smislu. Gre pač še za en logični zdrs (logical fallacy) v smislu prehitrega posploševanja – v stilu, če se govori o neki zadevi, da je »umazana«, potem je »umazan« že vsak, ki je vsaj v bližini te zadeve, četudi ima morebiti dobre namene.

Takšno pavšalno sklepanje se lahko gre politika, pravo – in v tem primeru Sodni svet – pa ne. Hvala bogu pa je na voljo javna debata in avditorij civilne družbe bo znal presoditi, kdo ima v takšnem primeru prav. Kdo je ravnal razumno, kdo pa instinktivno.

Vendarle pa se to zdi točka preloma in se je takšna odločitev Državnega zbora v nekem smislu morala zgoditi prej ali slej. Kajti poti nazaj ni več. Očitno postaja Sodni svet s svojo pogumno in neodvisno držo nekakšen trn v peti slovenskemu demokratičnemu populusu: levim in desnim, sodstvu in medijem. Očitno je pritisnjena nevralgična točka. Zakaj – ker nihče tega v našem sistemu ni vajen, ampak so vsi vajeni nekakšnega (povsem nenevarnega) »kadrovika« v sodstvu.

Na tej točki se bo v tej družbi pač treba odločiti: iti po poti modernih demokracij in ta organ ustrezno krepiti ali pa – retrogardno: v smeri Erdoganove Turčije ali Orbanove Madžarske in Sodni svet enostavno »spraviti s sveta«, tako da ga nadomestijo s »svojim«. Kajti trije možje že pomenijo tigra in ta z lahkoto pomalica z nekakšnim svetom.

Poslanci so tudi v primeru neizvolitve odvetnice ravnali v imenu demokracije. Toda kakšne? Si mar kdo želi tisto Erdoganovega ali Orbanovega tipa? Tudi ta se lahko zgodi na demokratičen način.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.