Zoper to novelo, ki pravzaprav le rahlo (nikakor na stežaj!) odpira vrata angleščini, so se vehementno dvignili slovenisti, Društvo slovenskih pisateljev (DPS), visokošolski sindikati in še nekateri drugi akterji visokega šolstva. Neka slovenistka je rektorja ljubljanske univerze označila za grobarja slovenščine, DPS je od visokošolske ministrice celo zahtevalo odstop, pri čemer so jo v civilni družbi branili le malokateri.
Moja teza je, da je ves ta vik in krik zoper angleščino na fakultetah veliko »haloja« za prazen nič. Mislim vsebinsko. Morda bi človek že še razumel nekoga, ki si želi malo medijske pozornosti, pa izkoristi takšno priložnost, kot verjetno tudi kulturniki zagrabijo vsako (rešilno) bilko, da bentijo zoper državo, ki je do njih mačehovska. Slovenisti pa tu pristavijo še svoj piskrček, saj s svojo profesijo tudi ne bogatijo. Znan ruski rek: psi lajajo, karavana gre dalje, bi lahko v tem kontekstu parafraziral takole: psi resda lajajo, namesto karavane pa mimo njih v daljavo leze le en sam ubogi voz: dotrajan in majav. Škripaje.
Zakaj? Razlogov je več.
Problem je najprej v tem, da smo z anglofonizacijo svojega visokega šolstva najbrž že zamudili vlak. Ta se zdi je z naše postaje odpeljal že vsaj pred desetimi, če že ne petnajstimi leti. Medtem so tržno nišo naših fakultet, kamor bi lahko prištevali študent iz držav Balkana in vzhodne Evrope, s pridom izkoristili naši sosedje Avstrijci, Hrvati in Italijani. Avstrijci in Italijani so namreč že pred leti, Hrvati pa nedavno na svojih fakultetah oblikovali številne mednarodne programe ravno zato, da bi vanje privabili tuje študente – predvsem iz omenjenih regij. Da bi po uspešno izvedeni lastni zakonski internacionalizaciji te študente kar tako preusmerili k nam, je najbrž velika iluzija.
Poleg tega reforma ZViS ne pomeni neke popolne internacionalizacije programov, saj se le omogoča zakonska podlaga za predavanja v tujem jeziku ob že obstoječih predavanjih v slovenščini – izven že prej omogočenih le posameznih predavanj v tujem jeziku – v glavnem za gostujoča predavanja tujih profesorjev in izmenjave v okviru Erasmus. Da bo angleščina zdaj kar tako izrinila slovenščino iz slovenskih fakultet, je enostavno rečeno – laž in zavajanje. Da bodo slovenski profesorji bili zdaj primorani učiti v angleščini, pa tipičen argument spolzkih strmin, ki pomeni ustvarjanje vtisa, da bo že nekaj kapelj dežja povzročilo povodenj, saj v teoriji lahko dežuje več tednov brez prestanka.
V tej zgodbi negodovanja vidim podobno s tisto, da bo nekaj begunskih otrok ogrozilo bit slovenskega naroda. Tako se mi zdi takšno agresivno nasprotovanje tej reformi milo rečeno pretirana reakcija na neko novost.
Menim, da bi takšna internacionalizacija bila potrebna že zdavnaj. To seveda ne bo ogrozilo našega maternega jezika. Po moje bi ga oziroma ga bo še celo okrepilo. Več tujih študentov v naših krajih in z njimi tudi več tujih profesorjev pomeni tudi več potencialnih učencev slovenščine. (Izobraženi) ljudje, ki živijo v neki tuji deželi, se zelo pogosto naučijo jezika te dežele, četudi ga poklicno ne rabijo.
Zdaj, ko smo si v zgodovinskem narodnem razvoju izborili svojo državo, smo lahko malo bolj samozavestni in se nam ni treba počutiti tako ogrožene, kot smo bili upravičeno v časih, ko je bila slovenščina javno zatirana in tako omejena na zasebno življenje.
Četudi v ZViS uvedemo možnost predavanj v angleščini, to ne bo spremenilo tega, da bosta Slovenija in z njo slovenščina ostali center slovenskega sveta. Nekaj malega več angleščine v naše fakultete še ne pomeni, da bomo zanemarili lastno znanstveno terminologijo, saj smo kot maloštevilni narod preprosto obsojeni na dvojezičnost: zato, da smo v svetu vidni, kot tudi, da ohranjamo lastno identiteto. Če bomo pametni, bomo to znali obrniti v svojo prednost.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
