c S
Populizem in sodstvo
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
16.08.2016 Populizem je na pohodu. Predvsem v Evropi, pa tudi širše. To ugotavljajo različni tuji in domači strokovnjaki. Poglejmo razmere na Poljskem, v Združenem kraljestvu, tu je Turčija, pred časom tudi Madžarska, delno Slovaška, razna sicer manjšinska gibanja v Franciji, na Nizozemskem. Pa seveda figura Trumpa in cirkus okoli njegove predsedniške kampanje v ZDA.

Seveda je populizma lahko veliko vrst in nikakor ni izum sedanjega časa. Že Platon in Aristotel, najbrž tudi zavoljo tovrstnih »stranskih učinkov«, demokracije kot takšne nista ravno čislala. Danes populizem predvsem z novimi oblikami množičnega komuniciranja dobiva nov veter v jadra. Sicer danes mnogi izkoriščajo prav družbena omrežja za širjenje populističnih idej. Kratka sporočila na teh omrežjih so s svojo plitkostjo, brez možnosti tehtnejše argumentacije kot nalašč za širjenje posplošenih in pavšalnih idej.    

Tu me sicer zanima predvsem, kako lahko politični populizem kot populizem politikov ali drugih posameznikov, ki se politično udejstvujejo v družbenem življenju, predstavlja nevarnost za sodstvo kot določen družbeni podsistem.

Kaj tu mislim s političnim populizmom? Gre za nekakšno vulgarno različico demokratične všečnosti posameznikov, ki s poceni čustvenimi političnimi podtoni nagovarjajo (otipljivo) demokratično večino. Značilnost takšnega populizma je površnost, pavšalnost in s tem odsotnost vsakršnega resnega argumentiranega dialoga. Za argument ad populum je v teoriji argumentacije značilna njegova varljivost oz. logična napačnost, saj naj bi neka trditev veljala za resnično preprosto zato, ker veliko ali celo večina ljudi verjame vanjo.

To bi se npr. lahko kazalo v tem, da veliko ljudi ne zaupa sodstvu, ker mu tudi drugi ne zaupajo in ker je to nekakšno splošno mnenje – ne da bi sami imeli neposredne izkušnje s kakršnimi koli sodnimi procesi. To se pogosto pokaže v raznih merjenjih javnega mnenja o zaupanju v sodstvo. Tako v Sloveniji kot tudi drugje po mediteranski, balkanski ter ex-socialistični Evropi.   

Nevarne so predvsem populistične sodbe (politikov) o sodstvu – v katero koli smer: bodisi da je vse zanič in da je treba zamenjati ali vsaj ponovno preizkusiti vse sodnike, kot tudi neargumentirano hvaljenje sodstva, v smislu tega, da je zavoljo svoje neodvisnosti vnaprej nedotakljivo. To je tudi kontraproduktivno, saj onemogoča odgovornost in vsebinsko kritiko, ki vodi k nenehnemu izboljševanju in pravim odgovorom na izzive časa.

Pred populizmom ni imuna nobena družbena skupnost. Dobro vemo, kaj se je v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja dogajalo npr. z Nemčijo, ki jo imamo danes za vzorno kulturo (pravnega) logosa. Tudi naša družba seveda ne, še toliko bolj zaradi nedavne totalitarne preteklosti. A populizem je tudi lahko »revanšizem« kot nekritično »obračunavanje« z vsem, kar »ni naše«, kar je trenutna značilnost erdoganizma. Kritika pa je jasno na mestu: in z njo argumenti ter nenehno izboljševanje sistema.

Družbeni imunski sistem zoper populizem je seveda znan: (ustavna) država, ki temelji na vladavini prava, ki podrazumeva dialog na temelju (pravnega) argumentiranja. Sicer pa nam tudi trenutni ekscesi v Turčiji in na Poljskem celo koristijo: v smislu, da vidimo stranpoti in se na njih učimo, da ne zaidemo.     


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.