c S
PDI in kamena doba?
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
01.03.2021 Pravniški državni izpit (ali s kratico PDI) je v karieri pravnika velika prelomnica. Je namreč vstopnica za opravljanje najpomembnejših del v pravnikovem praktičnem delu. Zato ni čudno, da mu nekateri pravijo tudi »zrelostni izpit« za poklic pravnika. Kot logični zaključek pripravništva se zdi nekakšen »obred« iniciacije v pravniški poklic, zato se zdi njegov psihološki del vsaj tako pomemben kot epistemični del. Toda z njegovim trenutnim izgledom verjetno ni nihče zadovoljen. Vsaj od časa, ko sem ga sam opravljal, tj. pred približno 25 leti, se ni bistveno spremenil. Zato bi kakšen današnji kritik morebiti dejal, da je še iz »kamene dobe«. Pa je res?

Pred 25 leti smo ga opravljali v treh zaporednih dneh. Prvi dan je bilo ustno izpraševanje splošnega dela: ustavna ureditev, organizacija pravosodja in državne uprave (prava EU tedaj za nas seveda še ni bilo). Nato je drugi dan sledilo pisanje sodbe – tedaj le ene, pri čemer si izbral kazensko ali civilno. Večina si je izbrala kazensko. Tretji dan pa je bilo zopet ustno izpraševanje vseh pomembnih področij prava: kazensko, civilno, gospodarsko ter delovno s pravom socialne varnosti. Sodba se je tudi tedaj pisala na roko.

Skratka, bistvena razlika danes je le v eni sodbi več, kar pa se mi vendarle zdi pomemben napredek, saj se zdi pisanje sodb najbistvenejši del izpita kot najbolj verodostojen pokazatelj praktičnih sposobnosti kandidata. Kot je tudi izjemno dragocena izkušnja pripravništvo na sodišču s spremljanjem glavnih obravnav in pisanjem osnutkov sodb – idealno na vseh oddelkih, če je možno. Ta izkušnja bi morala biti zagotovljena vsakomur, ki bi pristopil na tovrstni izpit. Seveda pa se pojavi problem, ko je naenkrat več kandidatov, kot je mest na sodiščih za pripravnike in znajdemo se v težavah.

Pred 25 leti nas je v Sloveniji na leto diplomiralo največ kakšnih 100 študentov prava, saj v Mariboru še ni bilo pravne fakultete. Tedaj je bila le višja šola. Samo na ljubljansko pravno fakulteto pa se je letno vpisalo nekaj več kot 300 študentov. Danes je vseh vpisnih mest v prve letnike na treh pravnih fakultetah 390 (200 v Ljubljani, 120 v Mariboru in 70 v Novi Gorici). Verjetno je danes diplomirancev iz vseh treh slovenskih pravnih fakultet vsako leto več kot 200. Se pravi, še enkrat toliko kot pred 25 leti. Ob tem, da sodišč v bistvenem ni več, kot jih je bilo pred 25 letih, je računica jasna: večji naval kandidatov za pripravništva na sodišča, ki tako ne zmorejo vsem zagotoviti polnega obsega pripravništva.

Zato ideja, ki tli že nekaj časa in dobiva kilometrino po predalih Ministrstva za pravosodje, in je bila – mislim, da po letu 2009 ali 2011 –  nazadnje spet aktualna v času ministrovanja Gorana Klemenčiča – uvesti dvostopenjski pravniški državni izpit. Najprej prvi del opravijo domala vsi diplomanti, nato pa se razdelijo glede na poklicne poti, ki jim želijo slediti: sodniki svoj izpit, odvetniki svojega itd. Spomnim se, da odvetniki na to niso pristajali, saj so si želeli pripravništva na sodiščih, ki jim zagotavlja najboljše znanje. Toda protiargument je bil v tem, da jim na ta način država s svojimi finančnimi sredstvi zagotovi znanje, ki ga potem dobro unovčijo predvsem za lasten žep. Ideja je bila, da tisti, ki jim država zagotavlja tovrstno izobraževanje, v sistemu ostanejo vsaj za določen čas, da »odslužijo« šolanje, kar se zdi edino smiselno. Ne vem, koliko so v zadnji različici osnutka novega zakona o PDI ostale določene stvari še neusklajene, a zadeve so se razvijale v pravo smer … Razprava je bila dobra in kazalo je, da se bo končno nekaj premaknilo.

Potem sta za Klemenčičem prišli dve novi ministrici in zadeva se je spet izgubila v premnogih predalih ministrstva. Debata je utihnila. Na fasciklu se je pričel nabirati prah. To je omogočilo staremu načinu izpita preživetje. Eden od najbolj simbolnih znakov preživelosti izpita ostaja osemurno pisanje sodbe na roke, češ da ni moč zagotoviti varnosti pred zunanjimi »motilci«. Ali pa preprosto ni dovolj računalnikov?

Poleg tega mora tudi zapisnikar na ustnem delu izpita celi dve uri, kolikor traja ta del, pisati vsa postavljena vprašanja na roke, če bi morda prišlo do kakšne pritožbe, da so vprašanja v zapisniku (a tam najbrž ni odgovorov!), četudi bi jih lahko enostavno posnel in s tem posnel tudi odgovore, in bi se posnetek hranil kot zaupno gradivo, ki bi se odpiralo le v primeru pritožbe.

Verjetno bi se tudi za ustni del dalo pogruntati kakšen boljši način izpraševanja, kot je zdaj, ko se sprašuje striktno po področjih: od kazenskega, civilnega, gospodarskega, delovno-socialnega prava do ustavne ureditve, organizacije pravosodja in državne uprave ter prava EU. Nadgradnja bi denimo bila, ko bi se spraševalo mešano in bi kandidati morali diagnosticirati različne pravne vidike določene situacije. To bi denimo dvignilo nivo ustvarjalnega razmišljanja kandidata, četudi je že zdaj to možno, če le izpraševalec na svojem omejenem področju postavlja dovolj kakovostna vprašanja.    

Verjetno se reformi PDI ne bomo mogli izogniti. Tako sem bil tudi sam v to prepričan, preden je vse skupaj misteriozno poniknilo. Tedaj se celotni koncept PDI, kot smo ga poznali, ni zdel družbeno vzdržen. Njegova sprememba se je zdela nuja. Kar pa sem tedaj vendarle pogrešal, je bila temeljita analiza obstoječega koncepta v smislu tega, kaj so – razen finančne in organizacijske nevzdržnosti -- njegove slabosti in prednosti v epistemičnem smislu – glede znanja, ki ga kandidat pridobi skozi sistem pripravništva, ki se zaključi s PDI.

PDI s takšnim imenom ali spet kot »pravosodni izpit«, v takšni ali drugačni vsebinski izvedbi, bo ostal to, kar je, namreč iniciacija v pravniški poklic. Podobno kot v medicini. Če je diploma (pravne) fakultete prva stopnica, je PDI (ali specializacija pri zdravnikih) druga, bolj usmerjena v praktično znanje.  

Zanimiva bi bila tudi študija, ki bi prikazala vse njegove načine v EU. Pri nas je bolj znana nemška in avstrijska izvedba, zanimivo pa bi bilo tudi videti, kako je v Skandinaviji. Res je naš pravni sistem v srednjeevropski podskupini rimsko-germanske pravne družine skupaj z Nemčijo, Avstrijo, Švico, toda tudi s Češko in Slovaško, Madžarsko, s katerimi vendarle delimo tudi post-socialistično izkušnjo. Po pravni kulturi smo bolj podobni slednjim državam. Kako pa se razlikuje naš PDI? Takšna primerjalna študija bi tudi morala biti del elaborata v primeru reforme PDI. Toda najprej moramo do reforme priti.

Verjetno bi bilo smiselno vprašati na Ministrstvo za pravosodje, zakaj je reforma PDI zastala? Se je morda zgodilo kaj takega, kar jo onemogoča. Morda iz določenih razlogov niti ni več potrebna? Kaj pa argumenti v njen prid iz tega prispevka?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.