Ideja Sodnega sveta je bila, da bi pri imenovanju sodnikov na predlog Sodnega sveta Državni zbor nadomestil Predsednik republike z (nekakšno bolj protokolarno) funkcijo imenovanja in zaprisege sodnikov, kar pozna sicer veliko evropskih držav. To bi bila sicer ustavna dolžnost predsednika države, ki bi jo lahko odklonil le v res posebej izjemnih primerih, saj bi drugače kršil Ustavo (podobno kot pri promulgaciji zakonov). Ob takšni različici bi sestava Sodnega sveta tako ostala nespremenjena.
Toda v ustavni teoriji se so pojavila drugačna stališča. Eno od trenutno javno najbolj prepoznanih je tisto, ki v imenovanje sodnikov ne bi vpletalo predsednika države, bi pa zato poseglo v ustavno določeno sestavo Sodnega sveta. Najbolj kočljiv pri tem je vsekakor predlog, da bi v sestavo Sodnega sveta po funkciji vključili tudi Ministra za pravosodje.
Takoj moram reči, da se mi takšen predlog ne zdi dober. Tu bi sledili modelu t. i. mediteranskega ali južnoevropskega »velikega« sodnega sveta, v katerem sedi minister za pravosodje ali nemara celo predsednik republike. Ta koncept se mi zdi še posebej neprimeren za bivše komunistične države, ki vendarle še niso povsem dosegle »prevrednotenja vrednot«, ko gre za poseganje izvršilne veje oblasti kot eksponenta dominantne politike v sodstvo. Resda v starih evropskih demokracijah ministri za pravosodje sodstvu niso nevarni, saj gre za drugačno pravno kulturo od tiste na vzhodu, kjer neodvisnost sodstva žal še ni povsem ponotranjeni aksiom.
Sicer se zdi, da gre v razviti Evropi vendarle za trend, ko se ministre za pravosodje počasi umika iz sodnih svetov, po drugi strani pa tudi tiste države, ki do zdaj niso poznale sodnih svetov in so to funkcijo opravljala ministrstva za pravosodje, zdaj te počasi uvajajo ali vsaj resno razmišljajo o tem. To se na primer dogaja na Finskem, o tem so razmišljali tudi na Češkem, ki pa so jim čudne zgodbe s sodnimi sveti na Madžarskem, Slovaškem in Poljskem nekako sfižile dobronamerno idejo. V teh državah so bili sodni sveti žrtve posegov izvršilne veje oblasti ob podpori robustne majoritarne demokracije.
Za varovanje neodvisnosti (in zagotavljanje odgovornosti) sodstva se mi zdi veliko bolje, če minister za pravosodje sicer tvorno sodeluje s Sodnim svetom – kar je trenutno posrečena okoliščina v Sloveniji – a naj ne postane njegov član, saj bo neodvisnost institucije s tem ogrožena. Še posebej v neki post-socialistični pravni kulturi, kot je naša. Seveda tu razmišljam ad rem, nikakor ad personam. Ministri za pravosodje so lahko različni. Ne bomo imeli vedno ministra, ki je magistriral iz prava na Harvardu, torej v pravnem okolju, ki je za neodvisnost sodstva nekakšna Meka.
Če že posegati v sestavo Sodnega sveta, bi se morda dodalo še kakšnega člana civilne družbe – morda celo ne-pravnika. Funkcija ne-pravnikov v pravniških združenjih je v tem, da silijo pravnike v bolj enostavno in razumljivo (zdravorazumsko) razmišljanje in izražanje. Tudi o tem se na široko razmišlja v evropskih sodnih svetih.
Ali so sodniki oziroma ne-sodniki v sodnem svetu v rahli večini, sicer ni tako pomembno, če obstaja zahteva po kvalificirani (dvotretjinski) večini pri odločanju o najpomembnejših vprašanjih na dnevnem redu sodnega sveta. To pomeni, da ne more izključno prevladati ne ena ne druga stran, ob tem da sta obe vsaj približno številčno uravnoteženi.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
