Tako kot v prejšnjem predlogu poljskega ministra za pravosodje tudi v sedanjem izpod peresa predsednika predlog zakona določa, da 15 članov sodnega sveta iz vrst sodnikov izbere parlament. Edina razlika med prejšnjim in sedanjim predlogom je v potrebni večini za tovrstno imenovanje članov sodnega sveta iz vrst sodnikov. Če je ministrov predlog predvideval navadno večino za takšno imenovanje, predvideva predsednikov predlog večino treh petin, ki pa ni vedno zagotovljena, kajti če parlament ne imenuje vseh 15 članov, potem se preostali kandidati imenujejo z navadno večino.
Večina evropskih upoštevnih institucij na tem področju, od ENCJ, Beneške komisije in Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov Sveta Evrope so takšno rešitev že kritizirali kot resen odklon od evropskih standardov na tem področju, ki velijo, da morajo predstavnike sodnikov v sodnem svetu izbrati sodniki sami.
Enako problematična rešitev v novem predlogu zakona, kot je bila vsebovana v starem zakonu, je tista, ki določa ex lege končanje mandata vsem članom trenutnega sodnega sveta iz vrst sodnikov, ne glede na to, da ti sicer še ne bi potekli. Na ta način se uvaja nekakšen »kaznovalni«, če že ne »revolucionarni« ukrep, ki nikakor ni primeren za tovrstna imenovanja v sodobni, demokratični in pravni državi. Bolj politično in pravna primerna rešitev, ki jo pozna na primer tudi naš novi Zakon o sodnem svetu, je v tem, da prejšnji člani zaključijo svoje mandate, kljub pričetku veljave novega zakona, saj se drugače ne moreš znebiti očitka, da je bil sprejet nov zakon, ravno zato da bi se znebil starih članov.
Kot vidimo se na Poljskem spet ne obeta nič drugega kot ponovna bitka za neodvisnost sodstva in sodnega sveta. Ta bitka je tudi bitka vseh nas – za pravne in politične vrednote, ki naj bi veljale v sodobni demokratični in pravni državi. Zato moramo tudi mi izraziti svoje stališče.
Toda nekdo bi rekel, mi vseskozi obsojamo oblast na Poljskem in denimo tudi Madžarskem, ki da ruši sodobne standarde demokracije in vladavine prava, toda tam sploh še ni prišlo v tej zvezi do nasilja. Toda to pa se je zgodilo v »demokratični« Španiji, ki je v imenu pravne države poslala policijo nad Katalonce, ki so uveljavljali svojo demokratično politično voljo. Seveda je to še veliko bolj neprimerno! Da so evropske institucije ob tem popolnoma ostale križem rok, tudi ni povsem resnica. Vsaj v izvršnem odboru ENCJ smo zavrnili sprejeti stališče, ki bi obsodilo pritiske na neodvisnost španskih sodnikov v Kataloniji s strani prebivalcev te pokrajine, ki si prizadevajo za neodvisnost svoje ožje domovine. Treba je vedeti, da je večino prostorov sodišč v Kataloniji v lasti provincialne vlade in bi ti lahko vršili določene pritiske na »centralistične sodnike«. V odboru smo zahtevali korekcijo stališča v smislu tega, da nobena od političnih grupacij ne sme izvrševati pritiska na te sodnike, tudi tista iz Madrida ne. To seveda v duhu prepričanja, da ne gre za (enostavno) pravno vprašanje, temveč za kompleksen pravni problem z izrazitimi političnimi dimenzijami.
To do izvršilnih institucij Evropske unije ni prišlo, sicer pa je njihova trenutna podoba v tej zgodbi vse kritike vredna. Prepričan sem, da se nasilje v Barceloni ne bo zaključilo le pri nekem iz ust predstavnika vlade težko izrečenem opravičilu, ampak bodo sledile še najmanj tožbe in pritožbe prizadetih zavoljo očitnih in grdih kršitev človekovih pravic.
Poljski »mazurki« zaenkrat ni videti konca, vsaj do naslednjih parlamentarnih volitev ne, tudi španski »flamenko« se ne bo kar zlepa končal. Medtem pa turška sodna barka tone vse globlje in globlje proti Orientu in se približevanje »Evropi« zdi vse bolj znanstvena fantastika.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
