c S
Ustavno sodstvo na torišču družbenih moralno-političnih vrednot
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
23.06.2014 Teorija ustavnega prava in splošna pravna teorija pogosto poudarjata »obremenjenost« ustavnosodnega odločanja z ideološkimi, moralno-političnimi, skratka vrednostnimi vprašanji. Ti očitki letijo domala na vsa ustavna sodišča tega sveta – toliko bolj, kolikor so pravni sistemi, v katerih tovrstna sodišča delujejo, demokratični. Le v nedemokratičnih pravnih sistemih ustavna sodišča odločajo povsem vrednostno »nevtralno«.

             To je sicer »stara zgodba« in ne mislim je tu ponavljati. Razlogov, vzrokov in stališč glede teh vprašanj je nič koliko. Tu me zanima predvsem kratek pregled najširše palete družbenih (moralnih) vrednot, skozi prizmo katerih vidi ta naš svet slehernik – pa tudi ustavni sodniki. Že precej oguljena je tista misel, da se z abstraktnostjo pravnih določb veča tudi vpliv vrednostnega odločanja v pravu (s konkretnostjo pa torej niža). V ustavnem sodstvu so zgornje premise odločanja najbolj abstraktne v nekem nacionalnem pravnem sistemu, kolikor jih seveda ne zamejuje sodna praksa kot razlaga ustave.

             Že v moji prejšnji kolumni (»Talent za pravo ­– z vidika kognitivnih lastnosti posameznika«) sem se skliceval na ameriškega moralnega psihologa Jonathana Haidta. Ta je na podlagi sodobnih raziskav na področju nevroznanosti, genetike in socialne psihologije zatrjeval, da je moralno odločanje v bistvu intuitivno (tj. iracionalno), pri čemer je vsakršno (racionalno) upravičevanje takšnih notranjih percepcij le ex post facto. Pri tem je Haidt oblikoval šest kriterijev, na podlagi katerih se oblikujejo moralne vrednote v družbi. Imenoval jih je notranje moralne osnove, kamor je prišteval: (1) skrb; (2) poštenje; (3) lojalnost; (4) avtoriteta; (5) svetost; (6) in svobodoljubnost.

            Haidt, ki je bil v eni izmed prejšnjih predsedniških bitk v ZDA eden izmed svetovalcev demokratskega kandidata Kerryja, je na podlagi svoje obsežne psihološke študije glede politične morale (sicer v ZDA) ugotovil, da liberalno usmerjeni posamezniki – torej tisti, ki simpatizirajo z demokrati – izmed zgoraj omenjenih šestih moralnih osnov nadpovprečno cenijo predvsem skrb, poštenje in svobodoljubnost. Na drugi strani je po Haidtu pri konservativno usmerjeni populaciji poudarek na vseh šestih moralnih osnovah nekako enakomeren. Sicer te moralne osnove Haidt nadalje še secira, pri čemer naprimer v zvezi z vrednoto poštenosti, katere izraz je tudi enakost, ugotavlja, da demokrati bolj cenijo egalitarnost, republikanci pa sorazmernost.

            Te notranje moralne »resnice« Haidt primerja z arhetipi (po Jungu) ali z nekakšnimi vnaprej določenimi notranjimi idejami (v smislu evolutivne psihologije). Po njem je torej človeška morala prirojena – v grobem delu, a tudi naučena oziroma pogojena z družbenimi okoliščinami – v specifičnem delu. Je tako izraz narave-biologije, a tudi družbe, kulture in civilizacije.

            Na takšnem moralno-političnem zemljevidu se zdi družbeni soobstoj različnih moralno-vrednostnih opredelitev skoraj biološko pogojen (z možganskimi nevroni, nevrotransmiterji ter hormoni), zato se pluralistična družbena ideološka politična mavrica zdi nekaj normalnega. Tudi v pravu –  v smislu open texture pravnega besedila, ki ni nekakšen slonokoščeni formalističen zapis neke višje vsebine, temveč je družbeno pogojeno, saj sta pravo in pravno odločanje predvsem v funkciji družbenega odločanja.

            A četudi je pravo tudi na najvišjih (naprimer ustavnih) nivojih vsaj delno politično »kontaminirano« - po Dworkinu v smislu politične filozofije, kot izraza družbenega duha ali vrednostne usmeritve določenega sodnika, enačaja med pravo in politiko ne moremo (in tudi ne smemo!) potegniti, četudi ju pravna realnost najde skupaj. Kako poslej takšno ločevanje zagotoviti?

            S tem sem se znanstveno-poglobljeno ukvarjal že pred več kot desetimi leti in še vedno menim, da bi v vidu vrednostno-ideološkega uravnoteženja ustavnega sodišča morali vztrajati na nekakšni boljši sistemski rešitvi – v smislu poudarjanja zunanjih, sistemskih dejavnikov kot checks and balances. Ena od rešitev je naprimer že večkrat izraženo stališče, da bi bilo treba voliti ustavne sodnike z dvotretjinsko večino v parlamentu. A tudi v takšnem primeru se zdi realno, da ne bi mogli dobiti povsem vrednostno uravnoteženega ustavnega sodišča. Vedno lahko njegova zasedba malce »štrli« v eno ali drugo stran… Pa nič za to, saj to je družbena realnost in tudi narava njegovih odločitev, ki četudi še tako politično nevtralno zasnovane, vedno vstopajo v nek vrednostno razdeljen družbeni pejsaž.

            Tako še vedno menim, da gre ravnovesje (in tudi delitev) oblasti – tudi v ideološko-vrednostnem smislu – iskati v nekakšnem dialoško vzdrževanem (se pravi argumentativnem, civilizacijskem in kulturnem) sistemu nadzorov in ravnovesij med različnimi institucionalnimi (domačimi in tujimi) in neinstitucionalnimi (vključno s civilno družbo) akterji v neki širši politični skupnosti. Pri čemer nobena odločitev ni idealna in jo je mogoče v prihodnje še izboljšati, četudi je morda v nekem trenutku potrebna.   


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.