c S
Pravičnost kot simbol
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
11.06.2012 Pravičnost so s pravom povezovale že najstarejše človeške družbe. Četudi je strogi pravni pozitivizem, ki je bil v najvišjem vzponu v 19. in začetku 20. stoletja, pravičnost »pošteno« izločeval iz prava, mu je ni uspelo dokončno izločiti. Še danes ostaja kot pomemben simbol prava, pravnikov in pravnih institucij – predvsem sodišč. Je nekakšen univerzalni simbol, vsaj kar zadeva zahodno civilizacijo. Seveda pa so nanjo različno gledali tako časovno kot prostorsko, v skladu z naravo vsakokratne družbe. Prav zanimivo bi bilo pogledati, kako so na pravičnost kot simbol gledali ljudje včasih, kako pa nanjo gledamo danes. To gotovo kaj pove o naravi današnje družbe, civilizacije.

Večina avtorjev, ki se (je) ukvarja(la) s simboli oz. simboliko, poudarja njihov globlji pomen in vrednost. Simboli naj bi svojo vsebino sporočali v ne povsem logično-racionalnem, vsekakor ne-ekzaktnem jeziku. Za njihovo prepoznavanje je bolj značilen racionalno-intuitivni, zato delno iracionalni jezik. Simboli segajo onkraj očitnega pomena, v sebi torej skrivajo latentni pomen ter so nabiti s čustvenostjo in dinamiko. So na intelektualni ravni idej. Po Jungu starejši, kot je simbol, bolj je kolektiven in univerzalen in bolj, kot je abstrakten, diferenciran in specifičen, manj ima svoje bistveno univerzalne lastnosti. Za Junga sicer simbolične celote tvorijo arhetipe, ki so globoko zapisani v nezavedno ter se izražajo s posebnimi simboli, nabitimi z veliko energetsko močjo.

Bolj očitni od simbolov so znaki ali znamenja, iz katerih izhaja njihov očitni pomen. Med znamenja ali znake bi spadali emblemi, atributi, alegorije, metafore, analogije, simptomi, parabole ali prilike, analogije. Ti ne presegajo ravni neposrednega pomena, ki ga prenašajo. Ta sredstva igrajo vlogo ogledala, vendar ne stopajo iz okvira predstavitve. Sem bi spadali tudi matematični in znanstveni simboli. Tako abstrakcija simbol prazni in spočenja znamenje. No, nekaj je jasno: pravičnost z vsemi preštevilnimi upodobitvami skozi zgodovino in tudi v današnjem času gotovo izpričuje pomembno simbolno razsežnost.

Tudi nekateri slovenski pravni akademiki so se ukvarjali s simboliko. Tako je pravni zgodovinar Sergej Vilfan nakazoval na globlji pomen oz. »globlje korenine« nekaterih simbolov, omenjal je tudi »iskanje globokoumnih simbolnih razlag«. Metod Dolenc, kot začetnik preučevanja pravne simbolike na Slovenskem, pa naj bi se ukvarjal s preučevanjem slovenskih pravnih simbolov z vidika »spoznavanja duševnosti slovenskega naroda«. Nihče od omenjenih pa ni analiziral razvoja simbola pravičnosti skozi (predvsem zahodno) zgodovino. To imenitno delo je opravila študija yaleovih profesorjev, Resnikove in Curtisa, z naslovom Representing Justice.

Kako je torej na kratko potekal zgodovinski razvoj simbola pravičnosti, ki so jo večinoma poosebljale različne boginje?

Že več tisoč let pred našim štetjem, v starem Egiptu, je bila personifikacija boginje pravičnosti egipčanska boginja Ma'at. Kot univerzalno etično načelo je ma'at sicer pomenilo  resnico, uravnoteženost, red, pravo, moralo ter pravičnost, tudi nekakšen popoln red, h kateremu teži človeštvo. Glavni zaščitnik ma'at v starem Egiptu je bil faraon, ki naj bi spoštoval to načelo kot red prek sprejemanja pravil in med sojenjem.

Stari Grki so poznali dva vidika pravičnosti: na eni strani načelo temida (ali temis) kot bolj metafizični koncept ali ideja nekakšne božje odločitve ali ugotovitve, skratka božansko pravo. Na drugi strani pa je načelo dike kot zemeljsko pravo, ki imitira temido. Če je Temida kot boginja bolj božanske narave, se Dike kot njena hči kaže skozi sodbe sodnikov, je bolj praktično načelo. Razvoj iz Temide v Dike kaže na delno sekularizacijo starogrškega pojmovanja pravičnosti. Temida kot boginja jim je predstavljala univerzalno, tudi kozmično božanstvo, medtem ko so imenovali Dike, kot hčerko Zeusa in Temide, kar je zemeljsko pravičnega. Tako je bila pogosto kot simbol pravičnosti upodobljena boginja Dike, ki drži v rokah (le) tehtnico.

Tudi stari Rimljani so za simbol pravičnosti uporabljali personifikacijo, in sicer v boginji Iustitiji. To so uprizarjali s tehtnico v levi roki ter mečem v desni roki, toda še vedno z nezavezanimi očmi. Oči ji »zavežejo« v znak objektivnosti ter nepristranskosti nekako šele ob koncu srednjega veka, v 15. stoletju. Sicer pa od renesanse naprej, ko ponovno odkrivajo pomen antične dediščine, postane antična boginja pravičnosti zopet pogost predmet upodobitve. Toda v 19. stoletju, v obdobju velikih kodifikacij civilnega prava in posledičnega vzpona pozitivističnega gibanja, so ji ponekod pričeli izpuščati zavezane oči, namesto tehtnice pa se je pojavila v njeni levi roki razprta knjiga.

Toliko o preteklosti, kaj pa sodobni pogled na ta simbol? Četudi se ta v poosebljenju ženskega božanstva danes še vedno pojavlja ob številnih starejših stavbah, predvsem raznih sodiščih, jo precej radi vključujejo tudi ob kakšnih novih institucijah pravnega značaja. Tu gre za najrazličnejše kombinacije izvirnih, predvsem antičnih simbolov. Toda tu gre slej ko prej bolj za okras, nekakšno znamenje, ki je izgubil naboj simbola in je »zdrknil« na raven znaka. Tu mislim seveda na personifikacijo simbola pravičnosti v ženski boginji, ki ima danes bolj umetniško-zgodovinsko vrednost kot pa pravo vsebinsko-simbolno.

Kaj pa je sploh pomenila personifikacija pravičnosti v sicer božanstvu ženskega spola, vse od staroegipčanske, starogrške in starorimske kulture. Ženskost kot simbol je v okoliščinah politeizma tem starim družbam pomenil nekakšno harmonično zavetišče hiše ali mesta kot nekakšnega javnega prostora, v katerem vladata pravičnost in mir. Pravičnost je tudi modrost, vrlina, ki najbolj uspeva v razmerah kulturne kohezije in civilizacije. Temu bi v starodavnem daoizmu dejali yin. Antipod temu pa je agresivnost, spopad, vojna kot simbol moškega počela (yang).

Kljub »zbledenju« simbolne vrednosti personifikacije pravičnosti v ženski boginji v današnjem sekulariziranem in racionaliziranem svetu simbolna vrednost pravičnosti v pravu seveda ostaja. Ta se danes kaže predvsem v tehtnici. Le poglejte si spletne strani današanjih najpomembnejših pravnih institucij, kot so npr. ameriški Supreme Court, nemški Bundesverfassungsgericht, Sodišče Evropske unije, pa tudi slovensko Ustavno in Vrhovno sodišče. Da ne omenjam raznih oznak na sodniških togah in drugih mestih, kjer je pomembno poudariti ta simbol oz. simbolno vrednost pravičnosti. Povsod je namreč (le) tehtnica kot simbol pravičnosti.

Takšen »izhod« iz personifikacije pravičnosti ima sicer dve plati. Dobra plat je v tem, da oseba, ki sodi, ni toliko izpostavljena z lastno projekcijo v simbol pravičnosti, kajti danes gledamo na pravičnost in pravo bolj objektivno, saj nam subjektivnost pomeni lahko tudi arbirarnost sojenja določene osebe kot sodnika ali sodnice. Bolj v ospredju je danes pravni akt kot ustava in zakon, pravni sistem in pravne institucije. Pravičnost kot simbol je nekako vkomponirana v sam pravni sistem. Tehtnica kot simbol pravičnosti se pojavlja na stavbi sodišča, na njegovi spletni strani, na sodniški togi. Sodnik deluje in sodi pravično (šele) znotraj pravnega sistema.

Tako gledamo na simbol pravičnosti danes in to štejemo za človeški napredek. Toda v ozadju takšnega pogleda se lahko skriva tudi senca tega simbola, namreč situacija, ko je pravičnost kot simbol vse bolj del sistema in ne toliko poudarjeno simbol osebe, ki sodi. To pa lahko tudi pomeni, da sodnik ne prevzema toliko osebne odgovornosti za svojo odločitev, kot bi jo moral, in se lažje »skrije« za sistem, ki ga predstavljajo sodišče, zakon, država. 


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.