Če me spomin ne vara, je bivši minister Klemenčič prav iz tega razloga spremenil Sodni red. In seveda je Vrhovno sodišče karseda resno »ugriznilo« v ta projekt, pri čemer naj bi sodelovalo celo z oddelkom za umetno inteligenco Inštituta Jožef Štefan v vidu anonimizacije osebnih podatkov strank, saj gre za obdelavo ogromnega števila podatkov v smislu tega, da se digitalizirajo sodbe najbrž tudi za nazaj.
V Sodnem redu, ki ga je sprejel leta 2016 minister Klemenčič, govori o objavi sodne prakse določba 6. člena. Prvi odstavek določa, da »Vrhovno sodišče objavlja pomembne sodne odločbe v zbirki sodnih odločb, sprejeta pravna mnenja in načelna pravna mnenja pa v Pravnih mnenjih Vrhovnega sodišča.« Glede tega menim, da je aktualnost takšnih zbirk že minila, razen kolikor se izdajajo za kakšne protokolarne namene (denimo ob stoletnici vrhovnega sodstva na Slovenskem). Tako denimo zdaj ravna Ustavno sodišče, ki je v preteklosti določen čas celo objavljajo vse odločbe in tudi sklepe, tudi tiste najbolj rutinske, v zbirkah odločb. Ta fond materiala se je sčasoma manjšal in zdaj obsega le tiste najbolj ključne odločitve v posameznem obdobju. Tudi iz stroškovnih vidikov je nedvomno splet »povozil« tiskane zbirke.
Po drugi strani je pri takšnem objavljanju pomembna celovitost objav, saj je izbor vedno subjektiven in vsakršna zgolj parcialna rešitev onemogoča strokovni javnosti, da spremlja dogajanje v celoti ter analizira in ocenjuje sledenje sodni praksi s strani sodišč. Danes, ko je koncept ustaljene sodne prakse povzdignjen na nivo Ustave, so argumenti sodišč za odstopanja od nje bistveno ožji kot v preteklosti. Ipso facto bi bil takšen dostop od sodne prakse v prid tudi samim sodiščem, saj bi bil pregled nad njo celovitejši. Kot je bilo že večkrat ponovljeno v zadnjem času, se zdi smiselno ne le objaviti vseh prvostopenjskih sodb, temveč tudi vse sodbe višjih sodišč, kar se zdi še bolj ključno ob sedanji situaciji, ko se objavlja le njihov del.
Še bolj pomembna se zdi določba drugega odstavka 6. člena Sodnega reda, ki pravi, da »Vrhovno sodišče objavlja obdelano sodno prakso sodišč na spletnih straneh sodstva«. Pri tem »Organizacijo, način in obdelavo objave določi predsednik Vrhovnega sodišča« (tretji odstavek 6. člena Sodnega reda). To je ključna določba o tej tematiki. Toda določba je tako skopa, da ne vemo natančno, kaj pomeni. Možnih je več razlag. Prva, ožja, bi menila, da Vrhovno sodišče trenutno povsem korektno opravlja to funkcijo, saj ravno to počne, kajti pravna norma ne določa, kakšen obseg objavljanja je potreben. Ravno tako, sicer ob široki razlagi, pa bi bilo moč sklepati, da je izvajanje te funkcije pomanjkljivo, kajti »sodna praksa sodišč« bi lahko pomenila vsa sodišča. Toda o tem se zdaj pričkati bi bilo povsem neproduktivno.
Osebno tudi mislim, da je to prevelika zahteva od Vrhovnega sodišča in bi bilo treba naloge decentralizirati oziroma za to zadolžiti vsako sodišče (od okrožnega navzgor), pri čemer bi Vrhovno sodišče s svojim evidenčnim oddelkom in službo za informatiko organiziralo in nadziralo proces.
Tudi sam sem prepričan, da bi s celovito objavo sodne prakse bilo možno poskrbeti za njeno večje poenotenje. Sodniki različnih instanc bi bili enostavno bolje seznanjeni s sodno prakso svojih kolegov in bi tako lažje spremljali, kaj se dogaja drugje in kakšna stališča se sprejemajo. V primeru, da se ne strinja s predhodnim mnenjem kolega sodnika v zadevi z bistveno podobnimi materialnimi dejstvi primera in istovrstnim pravnim vprašanjem, bi sodnik denimo moral zahtevati odločitev razširjenega senata višjega sodišča (podobna različica propadlem predlogu spremembe Zakona o sodiščih). In vse tako do Vrhovnega sodišča. Pri tem bi tudi institut načelnih pravnih mnenj izgubil svoj pomen, saj je že tako neučinkovit.
Takšna spletna objava celotne sodne prakse je seveda velik zalogaj v organizacijskem, tehničnem in finančnem smislu. A vsekakor ni nemogoč projekt v relativno majhni državi, kot je Slovenija.
Seveda bi bilo v tej zvezi treba vzpostaviti in okrepiti predvsem evidenčno-analitične oddelke na sodiščih, kamor bi dodelili manj obremenjene sodnike. Na pomoč bi lahko prišle tudi fakultete, saj bi marsikateri profesor, ki bi sicer rad več spremljal sodno prakso, če bi jo bilo več objavljene, z veseljem pomagal pri takšnem projektu. Tudi strokovnjake za umetno inteligenco bi bilo moč privabiti k sodelovanju, saj se želijo ukvarjati s pravnimi gradivi. Verjetno bi bilo moč pridobiti tudi kakšna evropska sredstva za nadgradnjo že obstoječega portala sodne prakse. Nova praksa bi bila vnesena sproti, za nazaj pa bi delali postopoma, lahko tudi s pomočjo študentov prava.
Načeloma razpravljam o celotni sodni praksi, pri čemer bi bilo seveda smiselno tudi razmisliti, kateri so tisti rutinski, procesni sklepi, ki nimajo neke dodane vrednosti in jih ne bi bilo smiselno objaviti.
Objava celotnega korpusa sodne prakse je kot rečeno velik zalogaj. Nekakšen reformni, državotvorni podvig, ki presega samo sodstvo. Najlažje je pokazati na Vrhovno sodišče in reči, da ne objavlja vse sodne prakse, pa bi jo moralo. Ne pozabimo, precej se že sedaj objavlja. A za takšnim projektom, kot ga predlagam, se seveda skrivajo potrebne finance, obsežna ekipa strokovnjakov in predvsem čas, ki ga samo sodstvo ob neprestanem dotoku primerov nima veliko. Toda s pritegnitvijo izvršilne veje oblasti in pravnih fakultet se zdi, da bi ga bilo možno izpeljati.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
