c S
Še o Patrii – s pravnega argumentacijskega vidika
dr. Marko Novak Profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze mnovak153@gmail.com
11.05.2015 Ne morem si kaj, da ne bi zapisal vsaj še tele kolumne o »primeru vseh primerov« v naši politiki in pravu zadnjih letih. Beseda 'patria' je tudi zavoljo tega primera pri nas postala še dodatno večpomenski pojem: najprej je to ime vrste osemkolesnega oklepnega vozila, zavoljo katerega se je celotna zgodba tudi začela, nato je to postalo ime tega razvpitega pravnega primera in navsezadnje je v latinskem izvirniku to seveda izraz tudi za 'domovino'. In zdaj ta prvi pomen prek drugega »tepe« tretjega oziroma vsaj njegovo pravno dimenzijo.

Prva dva pomena mi nista ljuba, a zavoljo zadnjega se moramo pravniki, ki nam za stroko ni mar, ukvarjati vsaj še z drugim. To je naša državljanska, torej »patriotska« dolžnost, ko si nastavimo njeno ogledalo. A debata naj bo strpna in strokovna, ne »pobalinska« niti politikantska. Razumni dialog je seveda temeljna predpostavka vsake resne argumentacije. Ta ne bo nikoli škodila avtoriteti sodstva, temveč je bo na srednji rok vedno le krepila.

V tej kolumni bi rad z vidika pravne argumentacije opozoril na vsaj eno šibko mesto v argumentaciji rednih sodišč, ki so se ukvarjala s tem primerom, in na katere ni denimo eksplicitno opozorilo že Ustavno sodišče v razveljavitveni odločbi. Mislim, da do problema, ki ga spodaj izpostavljam, Ustavno sodišče sploh ni prišlo, ker se je ustavilo že pri ne-konkretizaciji abstraktne zakonske norme in kršitvi ustavnega načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena URS. Je pa spodnji problem vsekakor povezan tudi s stališčem Ustavnega sodišča, vendar ga to ni odpiralo, ker mu to očitno ni bilo treba.

Zakaj gre?

Sam problem nekonkretizacije na prvi pogled pravnoteoretsko ni zanimiv, ker je preveč »banalen«, vendar se v ozadju lahko skrivajo tudi določeni epistemološki problemi, ki vodijo do vprašanja, ali je neka pravna norma (dovolj) konkretizirana ali ne. Mene je v tej zvezi še posebej pritegnil problem t. i. indične sodbe. In še posebej njeni epistemološki vidiki. Kdaj takšni posredni dokazi lahko nadomestijo neposredne dokaze, da lahko sodišče nekoga obsodi onkraj razumnega dvoma? In tu je predvsem zanimiva sodba Višjega sodišča, ki se sklicuje na judikat Vrhovnega sodišča (v t. i. razvpiti zadevi Perić izpred nekaj let, kjer je bil ta obsojen za pomor svoje družine na Hrvaškem).

Najprej se je po izdaji omenjene sodbe Višjega sodišča odpiral v javnosti problem, tudi s stališča določenih pravnikov, da so takšne sodbe problematične. Pa seveda same po sebi niso, kajti indici so lahko tudi zelo »močni«, ko gre npr. za t. i. »forenzične« posredne dokaze, kot so razni sledovi na kraju dejanja, balistični posredni dokazi in izvedensko pričanje, predmeti, ki so se nahajali na kraju zločina, pa so potem izginili in se celo našli pri obdolžencu. Predvsem slednji (ura, telefon in tulec) se nanašajo na zadevo Perić, kjer se zdi nekako razumno, da se je vzpostavil dokaj zaprt logični krog sklepanj na podlagi posrednih dokazov glede določenega obdolženca kot storilca kaznivega dejanja.

Bistvena razlika med močnimi ter šibkimi indici je tudi v tem, da je pri prvih manj možnih odgovorov oziroma različic razlage ali pojasnil glede njihovega izvora. Neka ura, o kateri imamo zanesljive podatke, da je bila na kraju zločina, in je kasneje najdena pri obdolžencu, ponuja veliko manj možnih variant kot pa denimo razne kratice imen, vzdevki, gole telefonske številke (brez vsebine) itd.

Takšen judikat – iz sodbe Višjega sodišča niti ne vemo, če je to sploh precedens glede indicev oziroma posrednih dokazov, ker ne vemo, če je praksa o tem sploh ustaljena – je bil očitno neprimerno uporabljen (kar se da sklepati tudi iz sodbe Ustavnega sodišča) na drug niz dejstev, torej iz »zloglasne« zadeve Patria, ki niso ponujala tako močnih indicev, ampak precej šibkejše. Razlika med močnejšimi in šibkejšimi posrednimi dokazi pa je seveda v tem, da je pri slednjih kar daljša epistemološka pot, ki je tudi postlana z več pogojniki in vprašanji. Iz anglo-ameriške prakse pa je znano, da se določen precedens uporabi, če gre za isto pravno vprašanje ter za bistveno podobna materialna dejstva primera.

V zadevi Patria tako omenjeni judikat ni bil najbolj primerno uporabljen na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno. Sicer nisem kazenskopravni strokovnjak, a skoraj ne morem verjeti, da imamo v Sloveniji le en judikat o indičnih sodbah, ki ga je uporabilo Višje sodišče. Primerna uporaba precedensa bi zahtevala siceršnjo analizo podobnosti oziroma razlik med dejstvi precedensa ter primera, o katerem se odloča. Če bi torej takšna analiza v omenjeni sodbi Višjega sodišča ali kasneje Vrhovnega sodišča bila opravljena, se na koncu hipotetično sprašujem, če ne bi izid tega postopka nemara vendarle bil drugačen oziroma bil primer zaključen že prej.